"Mama, kje so Filipini?" je odmevalo od sten, ko je nož počasi in spoštljivo drsel skozi majhen krajec kruha

in je le glasen kazalec lomil tišino.

V čakanju na odgovor, sem s prsti trgala drobtinice in jih eno po eno počasi polagala v usta,

da se je nežno prepojila s sokovi in se zmehčala.

Potakala sem jo sem in tja, da bi se nabrekle brbončice dobro napile okusa,

a je prehitro razpadla in izpuhtela kot temna čokolada iz sanj.

Z mislijo, da jezik ni zaznal praznine, sem mu hitro privoščila novo,

ki se je, kot vsaka poprej, izgubila v slini še preden je dosegla  pajčevinasto dno.

V zraku se je vlekel zvok tesnobnega cmoka, ki se je kotalil po njenem grlu,

ko je čez raskavo mizo potisnila še zadnji košček in se z rosnimi očmi lahno nasmehnila.

"Sita sem" sem potolažila težo, ki je čepela na strehi.

"Jutri se vrne sosedova Ana in morda si bo zaželela kos domačega kruha."

Neni