Življenje,

ki ga vztrajno zaigravam,

odteka skozme.

Samo navada.

Oklepam se utripa.

Kričim vase.

Se ovijam v čas,

ki ne zapušča.

Si želim,

da se zbujam drugače.

Ob beli, visoki brezi.

Brez polovičnih src.

Jesenski list pokriva

staro pomlad.

Pod prsti se je udomačila

zemeljska praznina.

Črni princ

se igra s spomini in

med tujimi obrazi

prešteva poraze.

Neskončnost

in čas.

Nova sovražnika,

ki sledita kot lačni hijeni.

Na konec sveta.

Sandra Kocijančič