Volkovi zrejo v nebo.

Prvemu sledi tisoče let

v zrklu zadnjega.

Krog, sklenjen,

v pomirjujočo pravilnost.

Na trgu zbor in

ob vodnjaku violina.

Rapsodija se zaplete

v ude spomenika.

Jastreb kroži nad mestom.

Brez prestanka.

Od tam mali ljudje,

zapolnjujejo ulice,

domačne žile,

ki so v skrita stopnišča

nosile radost, žalost

in naposled mene.

Sraka na prvem drevesu

ob oknu,

splete gnezdo.

Zaman zapiraš okna.

Vedno bo preglasila lepe misli.

Vedno bo njena črnina

spominjala na njene lase.

Kot da nisem človek,

se napotim domov in

svoje nepomembno,

prastaro telo,

zazibljem v globino,

ki ji ne poznam imena

a spokojno čaka izza sna.

Samo črnina ne bo dovolj,

da se izpoveš.

Če ptica obnemi,

zamrzne tudi pesem.

Zadušeno drhtenje,

dokonča izpoved

in želena, nastopi tišina.

Zate iluzija.

Če vprašaš s srcem, nova dimenzija.

Sandra Kocijančič