Ko je
samo ena luža več,
ki bi jo rad odrinil,
pa ne moreš,
ker nimaš tako trdih
copat.
Ko je kamen v hruški,
ki nenasitno kleše podobe.
Ko je obris čakalnice.
Le kako se je zdramil v njo.
Le kako si se zdramil v njo.
Ko je beseda v piki
trak za vozlanje.
Brez strgala za stike.

Pa kako rad bi ga imel.

Obrnil bi ga
in ga zmečkanega
nastavil na rezila,
da bi vse niti
izzvenele in dotrajale
v pomije.
Saj te ne bi bilo tam.
Niti koščka tebe.
Niti nje,
ki je že zdavnaj pred tabo
strla dlani
kot orehe
v zarjaveli kotanji.

Vesna Šare