Stopim na makedamasto cesto. Večer se obeša na popoldan.

Pozdravim svojo palico, jo dvignem in navlažim ustnice.

Usta priprem, da se brbončice razcvetijo pod sokovi vonja,

ki ga bezam iz kamnov in rastlinic.

Slišim veter, odnesem ga s sabo, vendar le do gozda.

Saj se vrnem, mu rečem. Odzdravi s pišem.

Ne poslovim se, ker bi vedel, da se ponovno srečava –

veter v vsakem primeru gre, mene pa takoj zajame domotožje.

Pravijo, da je v gozdu tiho. Da se umiriš. Pa ni tako.

Jaz tam ne iščem tišine, tam sploh ne iščem ničesar.

Tja grem, ker vem, da bom našel.

sonofearth