Zemlja.
Rjava prst,
gosta in grudasta,
po dežju zlepljena.
Ne more več šepetati
semenu v sebi,
naj kali,
naj raste.

Njene žile
so zamašene,
ustnice stisnjene,
prekati ne utripajo
v ritmu dneva in noči.
Zalita s strupom
počasi gineva.

Vtihotapi
se v sanje.
Tam zasuje
obutega v čevlje,
ki so jo teptali,
dokler je bila
mehka in brezosebna.

Iz nje se
kričeče
izvije ovijalka
in zraste do zvezd.
Te ji bodo dale ime.
Dom.
Zemlja.
Mati.
Ti.

modricvet