Kolikor mi je znano,

se ni dogajalo

ničesar dramatičnega

v teh nekaj

poslednjih življenjih,

tistih prejšnjih pa

se nekako slabo

in nejasno spominjam.

Mogoče so

izginila le nekatera morja

in zrasli nekateri gozdovi,

ali pa je, nekje na obzorju,

ostal deček 

zagledan v sonce.

V sonce, ki

iz samo njemu

znanega razloga

nikoli ne zaide.

Nekje daleč zadaj 

je ostal

tudi črni monolit,

za vedno izgubljen

v času in postoru,

kot nema in nerazumljiva priča

vsesplošne minljivosti

in neskončnega trajanja.

Ničesar drugega

se ne morem spomniti,

kar bi lahko

vsaj malo bolj natančno 

določilo dramaturgijo

teh nekaj

prejšnjih življenj.

Marko Skok - Mezopotamsky