Prispela sem, njena pisava

še ni izoblikovana, predstavljam si

njen profil, roko s katero maha

ugasli zvezdi na nebu:

odšla sem.

V nemilosti enega

izmed tisoč petsto dni

sesutih v brezno Izginotja

se sprašujem bo sploh kdaj

pozabila škripanje in metastaze

balkanskih koles (enkrat v devetdesetih).

Prispela sem,

spet berem razglednico

in z drhtečo roko

v zatonu civilizacije

iščem njeno zgorelo punčko,

zapuščenega plišastega medvedka,

spomine

in prve sanje

pozabljene ob padcu mesta

ko si je med kriki apokalipse

reševala glavo, leta, mladost.

Predstavljam si njen profil, roko

s katero piše

v oddaljeno ulico otroštva,

v deželo svojih prednikov.

Marko Skok - Mezopotamsky