Kakšen komentar, ali ta haiku vsebuje dovolj haikujevske narave. LPJ.

Pozdravljena, Jupiter!

Skušala ti bom napisati svoj pogled, za katerega ne trdim, da je edino pravilen. Tudi ne vem, če povsem razumem tvoje vprašanje, moti me (haikujevske) narave. Haiku naj bi bila slika trenutka.V tvojem zapisu narave ne manjka, konec koncev je tudi migrena še kako naravna. (Veliko manj pa je to stanje prijetno. To seveda sodi v drugo zgodbo.)

Pri zapisu me bolj moti krajec prerašča potonike (da to vidim mora biti tema) in migrensko jutro. Se opravičujem, če ne znam brati, a težko bi to dvoje dala v en trenutek (ne morem si zamisliti, da se ti dve dogajanji odvijata istočasno v eni sliki). Seveda se trivrstičnico lahko bere na dva načina. Lahko si zamislim vejico, ali celo piko, po prvem ali po drugem verzu. 

mesečev krajec,

prerašča potonike

migrensko jutro

ali:

mesečev krajec

prerašča potonike,

migrensko jutro

Kljub temu, bi tisto migreno potisnila nekam drugam, morda v migrensko noč.

Se opravičujem, če sem nerazumljiva.

Lp, Lea

Draga Lea!

Najlepša hvala za poglobljen odziv ali pogled. Zanima me namreč ravno pogled na (haikujevsko) naravo, še boljše mogoče 'haikujevski' pogled na naravo. Oziroma razmišljanje o tem, kaj je narava (za haiku) in kako se narava vzpostavlja:

- se izraža sama,

- s pomočjo čutov in vidnih pripomočkov (npr. očala) in zaznave v možganih

- in do kakšne mere se lahko vmeša še opazovalec s svojo interpretacijo (metaforizacijo)  narave.

Izpostavila si ključno interpretativno mesto v mojem haikuju. Kje se konča slika narave in se vključi mentalna interpretacija. Npr. če gledam potonike brez očal, bo moja slika malce manj ostra. Brez očal je slika potonik, kot jih vidim jaz, verjetno nekoliko bolj subjektivna.

Malo sem že brskala po spletu (pa brez uspeha), da bi našla primere haiku poezije ljudi, ki so slepi od rojstva. Ali mora biti haiku slika narave vezana na 'sliko', kot jo posreduje vid ob podpori še kakšnih drugih čutov, npr. sluha. Vidimo in slišimo, kakšna je slika narave ob žabjem skoku v ribnik. Kako se narava kaže v temi? Verjetno so aktivnejši drugi čuti, ne da bi pri tem hoteli zatavati v metaforičen opis narave.

Glede na to, kar si opazila glede sopostavitve slik v:

mesečev krajec

prerašča potonike

migrensko jutro

lahko zdaj ugotovim, da ima haiku nekaj pomanjkljivosti. Zveza »mesečev krajec« označuje  eno od Luninih men. Tega, kar sem videla, nisem znala bolj ekonomično predstaviti v haikuju kakor ravno s to zvezo, ki pa (mi) zdaj deluje metaforično. Druga moteča zveza je poimenovanje »migrensko« jutro. Ko sem videla to sliko, niti nisem vedela, da gre za pojav, povezan z migreno. Torej bi bila nevtralnejša haiku slika tole:

bleščeči krajec

prerašča potoniko

megleno jutro

Lea, prav imaš, tukaj sta sopostavljeni dve sliki, ki ne moreta v 'objektivni' naravi soobstajati. Haiku je razdeljen na dva vidna vtisa. Objektivno naravo sestavljata potonika in jutro, subjektivna zaznava trenutka pa prispeva bleščeči krajec prerašča … megleno.  Ena slika je odziv možganov na čisto naraven pojav, druga slika pa se je v celoti formirala v mojih možganih. Drugi del slike, ki je nisi prepoznala, je nevrološki pojav, ki lahko nastopi pred migreno. Zanima me, ali je slika, ki jo sproducirajo možgani (npr. tu nakazana migrenska avra in zato tudi halucinacije) lahko sestavni del klasičnega haikuja, ki prikazuje z vidom zaznan trenutek iz narave.  LP, Jupi:)

PS Našla sem dober prikaz tega nevrološkega pojava:

https://www.youtube.com/watch?v=qVFIcF9lyk8

Pozdravljena,

pa da še jaz izrazim svoje mnenje. Glede vsebine haikuja, si jaz (osebno) predstavljam to sliko haikuja, namreč če gre za zadnji lunin krajec, je lahko viden tudi ob 6h zjutraj, zato je ta zveza čisto možna. Mogoče moti edino to, da potonike ne bi znal povezati z mesečevim krajcem, če ne bi pogledal videa, ki si ga prilepila v komentar. Sedaj je bolj jasno, kaj si videla in čutila ob tej migreni. Ampak kot že uredniki pogosto pravite, mora biti pesem oz. haiku napisan tako, da mora bralec takoj prepoznati povezavo oz. da razume, v tem haikuju pa je to malo težje brez videa. Tvoj haiku sicer vsebuje dovolj narave, ampak haiku bi naj bil zapisan preprosto, torej da bi ga lahko razumel tudi vsak povprečen bralec in si takoj ustvaril sliko. In ker še vsebuje migreno in halucinacije, kot si napisala, bi jaz ta zapis raje poimenoval psihogram ali celo brahek. Sicer pa všečen zapis, ki spet, kot večina tvojih, spodbudi bralca k razmišljanju in razumevanju metaforike.

Lp, shadyyy

Jupiter,

nadvse zanimiv odgovor si mi dala. Veš, da mi je pred časom eden izmed naših pesnikov in literarnih kritikov, na fb napisal o enem izmed mojih haikujev, da gre za halucinacijo. Čeprav mi je bil v svojem mnenju o mojih trivrstičnicah na splošno naklonjen. 

Zase mislim, da so moje slike veliko bolj produkt misli (če ne rečem še kaj drugega), kot posledica vida ali sluha, čeprav do prebliska pride, ko vidim, zaslišim, zaznam. To se mi dogaja odkar pomnim, iz časov ko še nisem znala pisati in nisem vedela kaj je haiku. Gre za neko stanje, neko trenutno dojemanje, ki udari.

Veš, letos sem si kupila stenski koledar društva slepih in slabovidnih, za moje finančne sposobnosti je bil dokaj drag, a me je neverjetno pritegnil. Vsak mesec je opremljen s fotografijo slike (avtorja ki slabše vidi, mislim da med njimi ni nikogar, ki bi bil popolnoma slep).

Morda še, moj moto je, piši in pusti pisati. Izobrazbe nimam (osnovno šolo sem končala v letih 1967/68), čeprav jo izjemno cenim in se trudim vsak dan, česa naučiti. Veliko mi ne bo uspelo, ker sem prestara. Vesela sem, če moje zapise kdo prebere, še bolj, če so mu všeč. 

Naj bo dovolj in hvala za napisano!

Lp, Lea

In še odgovor na sam predlog o haikuju, veliko boljši je prvi. 

mesečev krajec
prerašča potonike
migrensko jutro

Jaz lahko "vidim" krajec, ki je dovolj velik "ne samo srp", ki ponoči, ko je dovolj temno prerašča potonike. Tudi migrena ne moti, celo večjo vrednost da haikuju, le čas do jutra je v tem primeru predolg. Torej čudovita slika, ki jo le beseda jutro "kazi".

Megla, pa bi naredila haiku povprečen in celo metaforičen, ker si ne morem predstavljati kako lahko vidim sliko skozi meglo. 

Iz te vsebine lahko narediš nadpovprečen haibun (ti pišeš tako dobre dolge pesmi)

Lp, Lea

ups, odličen haiku. Utemeljitev je napisala že Lea in le zakaj bi ponavljala!

LP, lidija

Shadyyy, Lea, hvala, da prispevata k diskusiji, za katero upam, da se bo še nadaljevala. Lidija, hvala: se še iščem tako v haikuju kot podčrtanki.

Lea je izpostavila izhodišče: Piši in pusti pisati, na drugi strani pa je normativni pristop z določenim naborom pravil. Bomo še kaj na glas razmišljali. Pridruži se gibanju ali prepusti se toku. LPJ.

V prislon dehtečim potonikam v odcvetu pa naslednja trivrstičnica:

samo en cvet
en češnjev cvet --
alergija

Jupiter,

najprej moje čestitke!

Hvala ti, da si nam dala možnost diskusije, vesela sem je.

Glede izhodišča: Piši in pusti pisat; rada se držim pravil, ker mi pomenijo izziv. Zakaj bi se ne potrudila, da je dobra slika še boljša (poskrbela za kozmetično dodelavo). Po drugi strani, ko ne gre in ne gre, ko manjka en zlog ali ko je dober zapis samo nekoliko odmaknjen. Takrat je bolje pustiti, ubogati (srce, dušo, videnje, ali kaj že ...). Pustiti vsebini, da ostane tisto, kar je bila na začetku.

Ta haiku je dober in je večplasten, ti si pisala o eni sliki, Sahadyyy je videl nekaj povsem drugega, prav tako sem sama v mislih zagledala svojo sliko. Vsak izmed nas je imel prav in to daje haikuju kvaliteto.

Še vedno je moje mnenje, da bi iz tega lahko napisala izjemen haibun. Tudi zato, ker zelo občudujem tvoje dolge zapise.

Z veseljem se pridružim gibanju, a nič hudega ne bo, če me nekje spodnese in odnese čez katero izmed brzic (v skrajnem primeru se zatečem v svojo Haj. hišo).

Hvala za lepo trivrstičnico s krutim koncem ( morda se me je bolj dotaknila tudi zato, ker imam vnuk tovrstne težave, res hudo :( ).

Naj bo dovolj, da ne uidem predaleč stran.

Lp, Lea

Po spodnjem razmišljanju o haikujevski naravi se bom posvetila Leinim in shadyyyjevim opažanjem v komentarjih. Izhajala bom iz pristopov sodobnih preučevalcev (japonskega) haikuja.

Začenjam pri splošnem vprašanju definicije pesniške oblike haiku. Ker se haiku izraža z jezikovnimi sredstvi, pričakujemo, da bomo v osnovni definiciji izvedeli nekaj o obliki, vsebini in učinku haikuja.

Zatakne se že pri osnovni opredelitvi. Poznavalec sodobnega - gendai haikuja Richard Gilbert (2007) opaža, da današnje uredniško mnenje ni naklonjeno »definitivnim definicijam haikuja«.

 Po primerjavi več »splošnih« definicij razbiram, da se ta pesniška oblika upira univerzalni definiciji. Razpršene definicije kažejo dvoje nazorskih usmeritev: eni se nagibajo k bolj konservativnim, navadno k specifičnim japonskim zgodovinsko-kulturnim značilnostim haikuja, drugi, zlasti strokovnjaki, ki imajo neposreden stik s sodobnim japonskim haikujem, pa so bolj liberalni in opažajo, dopuščajo ali celo spodbujajo nove razvojne možnosti.

Japonski poznavalec haiku poezije in haikuist Kai Hasegawa (Wilson 2008) vidi glavne težave japonskega haikuja v vsebinskem razvoju, zlasti v interpretiranju ali širjenju domen(e) »resničnosti«, medtem ko se drugje po svetu ubadamo še s temeljno problematiko ukoreninjenja haikuja v naših kulturah, saj nimamo tradicije, na katero bi se razvoj uvožene pesniške oblike sploh lahko oprl. Že Haruo Shirane (2000) je izpostavil, da se npr. ameriški haiku preveč naslanja na t.i. naivni objektivni realizem, h kateremu Hasegawa (Wilson 2008) dodaja, da je brez (psihološke) globine. Haiku, ki zgolj posnema določene oblikovne in vsebinske vidike (tradicionalnega) japonskega haikuja, nima pa posebnega učinka (na bralca), Hasegawa imenuje garakuta haiku, angl. junk haiku, slov. npr. odpadni haiku. (Tak haiku bi lahko poimenovali tudi z novotvorjenko haikukič.)

Aleksandra Kocmut - Kerstin odraščajoče težave slovenskega haikuja duhovito zajame v pesmi Kriza identitete haikuja. Kerstin izpostavlja pomanjkljivosti strukturne fiksacije, ki vodi v razpomenjenje pesniškega naboja. Na koncu povzame zagatnost določanja 'poslednje haikujevske stvarnosti':

V resnici me ni.
Sem le misel, izzvana
Iz vaših globin.

Kako je torej z odnosom do narave, resničnosti, stvarnosti v vsebini haikuja? Se haiku porodi iz sopostavitve dveh fotografsko zaznanih podob iz narave ali kot (imaginarna) misel iz človekovih globin? To vprašanje je pogosta tema vsebinskih razprav vse od prvih desetletij 20. stoletja in objav japonskih haikujev, ki so namerno kršili 'zapoved' o objektivnem realizmu, ki jo je Masaoka Shiki konec 19. stoletja določil kot prepoznavno značilnost »modernega«, na Zahodu bolj znanega kot »tradicionalnega« haikuja.

Tudi (literarno)kritiški odzivi na vsebinske prenovitve so doživljali razvoj. Sprva so v skladu s Shikijevimi smernicami inovativni pristop k širjenju domene haikujevske realnosti obsojali in zavračali.

V drugi fazi so kršitve zoper neposredno opažanje in opisovanje narave opravičevali z iskanji dokazov, da taka 'nenaravna' odstopanja najdemo tudi pri samem Shikiju in klasičnem Bashôju. Marsikateri njun haiku je namreč nastal v 'ateljeju', ne pa s skicirko v naravi. Shiki naj bi celo organiziral nekakšne celonočne rejve v hitrostnem pisanju haikujev, čas pa so merili s tlečimi kadilnimi paličicami:

»Tsubouchi discusses Shiki‑led speed games whose participants would vie to see who could pen the most ku before a stick of incense burned down, and used the term “automatic writing” to describe the participant experience of these and similar events: all‑nighter writing ‘raves,’ etc. (cf. Tsubouchi, 2007).« (Gilbert 2007)

Bashôju in njegovim sodobnikom je odstopanje od skiciranja stvarnega življenja (tj. shasei) očital že Shiki, sodobni preučevalci haikuja, npr. Shirane (2000), pa ravno imaginarno razsežnost Bashôjevega haikuja (hokkuja, tj. prve kitice verižne pesnitve) navajajo v zagovor sodobne ponotranjene perspektive, ki je ni moč umestiti na os dejanske resničnosti ali narave. Imaginarno se pri Bashôju napaja iz misli, preteklosti in sanj. Npr. v angleškem prevodu Bashôjevega hokkuja o vojščakih se prepletajo trije svetovi: slika poletnih trav iz objektivne stvarnosti, vojščaki iz preteklega zgodovinskega obdobja in še manj oprijemljiv vzporedni ali irealni svet njihovih sanj:

Summer grasses —
traces of dreams
of ancient warriors

(Prevod v Shirane 2000.)

(Nick Avis 2010 piše, da je beseda yume večpomenska in lahko pomeni »dream, ambition or glory«. Tudi angleški izraz »dream«, (slov. sanje) zdrži večpomenskost in s tem tudi določeno metaforično izražanje, ki mu Shiki ravno tako ni bil naklonjen.)

V tretji razvojni fazi literarnokritiških odzivov so avtorji, ki se še posvečajo opazovanju razvoja gendai haikuja. Le tem se zdi samoumevno, da se vsebinski vidiki »haikujevske narave« iz kolektivno prepoznane objektivne stvarnosti premikajo v smeri proti interpretativno težje dostopnim notranjim svetovom, ki se napajajo iz kolektivno-mitskega in osebnega nezavednega. Domnevamo lahko, da v tem primeru obstaja nevarnost (?), da haiku poezija postane hermetična. (Na tem mestu ne bom šla v podrobnosti in posledice hermetizacije haikuja.) Primer hermetizacije vsebine najdemo v angleškem prevodu naslednjega japonskega gendai haikuja:

counting down the goodness of man:
from the sixth
obscure

(Hoshinaga Fumio, 2003)

Iz Gilbertove razlage razbiramo, da je že sama odsotnost, nerazpoznavnost ali »skrivnostnost« teme lahko element kirejija ali disjunkcije (Gilbertov izraz), ki motivira in poganja bralca: »The mystery of the subject as well as the content and sense of deep questioning in the haiku keeps the reader involved.« (Gilbert 2007)

Menim, da se v (popolni) odsotnosti interpretativne zmožnosti znatno zoži manevrirni prostor med bralčevo fascinacijo in obupom nad  haikujem. Zaradi interpretativne nezmožnosti se v kritiku utegne sprožiti obrambni mehanizem prisilnega iskanja sporočila, kar bi označila kot sindrom Cesarjevih novih oblačil. Po drugi strani pa lahko hermetični haiku vidimo kot Rorschachovo sliko, ki daje prej osnovo za interpretacijo osebnega nezavednega kakor vpogled v 'objektivno' sporočilo. (V bralčevi nerazumni fascinaciji ali vsaj v njegovem soočanju z odsotnostjo vsebinskega predmeta bi nemara lahko uzrli univerzalno (?) sporočilo 'praznega prostora', obravnava te teme pa spada v specifično poglavje o interpretativnih implikacijah haikujevskega »reza«.)

V videoposnetkih z naslovom Haiku Cosmos I/II pa Hasegawa odpira nadaljnjo možnost interpretacije haikujevske »stvarnosti«. Kot izhodišče vzame Bashôjev največkrat navedeni haiku o ribniku, žabi in zvoku vode:

furuike ya kawazu tobikomu mizu no oto

Slovenski prevod bi se lahko glasil:

star ribnik

skok žabe

zvok vode

Novak (2010: 107) v poglavju o haikuju podaja Shikijevo interpretacijo Bashôjevega hokkuja:

»Bistvo tega verza je točno to, kar piše; nima nobenega drugega, posebnega pomena« in dodaja, da »pomeni verz le to, da je slišal skok žabe v star ribnik, in to je edina resnica.«

Shiki opisuje Bashôjev hokku kot primer objektivnega realizma, skice iz dejansko doživete stvarnosti. Tudi glede 'resničnega pomena' se ne obremenjuje, izraža se s tavtološko samonanašalnostjo: star ribnik je star ribnik ... (Zdi se, da Shiki pristopa z enako interpretativno nedoločenostjo, na katero naleti tudi bralec hermetičnega haikuja. Sporočilo je kvečjemu v (absolutnem?) dojemanju interpretativne praznine izza ali v konkretno pojavnem.)

Hasegawa meni, da je haiku, ki odslikava zgolj objektivni realizem, garakuta haiku, ki mu manjka pristen, iskren individualni izraz, makoto. Resnici na ljubo se je tudi Shiki v svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju oddaljeval od strogega objektivnega realizma in začel razvijati subjektivno obarvan pristop, ki bi odseval to posameznikovo »resnico« ali makoto, vendar je dodelavo tega vidika prekinila njegova prezgodnja smrt (Gilbert 2007).

Hasegawa nadalje poudarja, da žabji haiku predstavlja slogovni preskok v Bashôjevem snovanju, ki se imenuje shôfu ali »eye-opening elightenment«, razsvetljenje. Tudi zagovorniki bolj tradicionalnih pogledov na haiku govorijo o razsvetljenski razsežnosti, ki pa jo pripisujejo sposobnosti haidžina, da skozi haiku doživi hipno razsvetljenje, prebujenje ali kensho (Marsh). Po drugi strani v zadnjem času poudarjajo, da japonski haiku nima dosti opraviti z zen budizmom:

 »We are often told, particularly by the pioneers of English language haiku (such as D.T. Suzuki, Alan Watts, and the Beats) who mistakenly emphasized Zen Buddhism in Japanese haiku, that haiku should be about the "here and now".« (Shirane 2000)

 Na tem mestu izražam svojo zmedenost, saj se zdi, da tako 'konservativci' kot 'liberalci' govorijo o eni in isti presežni razsežnosti haikuja, le da eni ta je ne sais quoi poimenujejo razsvetljenje z odsotnostjo vsakršnega pomenskega osmišljanja, drugi pa ma kot jezikovno neopredeljivo razsežnost »vmesnosti«:

 »We have translated ma severally as: “interval of betweeness,” “psychological interval (of time/space),” “between dimensions,” “the arising of psychological space,” and “creative imagination” (cf. James Hillman's monograph, The Thought of the Heart and Soul of the World).« http://gendaihaiku.com/hasegawa/index.html

Hasegawa  v videoposnetku razloži, da ma »ustvarja globino, ki presega jezik, je kot prazen prostor ali časovni interval«, nekakšna psihološko zaznana časovno-prostorska vmesnost. Upam si ugibati, da se zenbudistično prebujenje in s psihološko praznim prostorom opredeljeni ma prekrivata in da predstavljata 'doživljanje' praznine »svetega« ali z besedami Rudolfa Otta numinoznega, »ki ga spremljata občutje kreaturnosti, kot 'občutje realnosti, kot prve in neposredne danosti', in 'misterium tremendum' (grozljivo skrivnostno), kot način dogajanja vznesenosti.« (Špetič 2006)

 Hasegawa žabjemu haikuju pripisuje shôfu ali razsvetljenje in »skrivnostnost«, »nihče pa ne ve, kje se to razsvetljenje nahaja« in sklene, da je Bashô iznašel »nov poetični kozmos.« S svojim pristopom je vplival na prihodnje snovalce haiku poezije, vendar Hasegawa ugotavlja, da so celih 300 let Bashôjev haiku napačno interpretirali, saj so mu pripisovali objektivni realizem. Hasegawa se pri svojem novem (oz. izvirnem) tolmačenju Bashôjevega haikuja sklicuje na novo odkriti pisni vir, v katerem je opisan nastanek žabjega haikuja. Bashô se ni sprehajal ob jezeru in videl žabe in bil pozoren na zvočnost vode, temveč je pravzaprav sedel v svojem puščavniškem prostoru in zgolj slišal, kako žabe skačejo v vodo. Tako naj bi najprej nastal drugi del pesmi: skok žabe / zvok vode. Ta naj bi predstavljal objektivno dimenzijo, pa še to ni bila slika, ki bi jo videl, temveč jo je doživljal prek slušne zaznave. Prvih pet zlogov je nastalo po pogovoru z učencem, ki je najprej predlaga kigo rastlino za pomlad: yamabuki (Kerria japonica, slov. japonska kerija), vendar se je Bashô odločil za »star ribnik«, sliko, ki je vzniknila v njegovih mislih. Hasegawi se za ustrezno interpretacijo zdi ključna časovna postavitev haikuja: Bashô je najprej spesnil drugi del haikuja in šele potem prvi. Že s tema dvema različnima nivojema se ustvarja disjunkcija, ki jo Bashô nadgradi še z leksikalnim kireji rezom med prvim in drugim delom haikuja. Hasegawa vidi presežnost svoje interpretacije v tem, da »star ribnik« obstaja samo v Bashôjevi miselni predstavi, objektivno dejstvo pa je slušni vtis o skoku žabe v vodo. (Sama sicer dvomim, da je »star ribnik« obstajal zgolj v Bashôjevi miselni predstavi. Kakor Bashô iz slušnega vtisa izpelje zvok vode ob žabjem skoku, ravno tako zvok vode lahko poveže s starim ribnikom, ob katerem se je Bashô mudil. Mogoče poenostavljam. Številni avtorji sicer navajajo, da so bili Bashôjevi haikuji rezultat izpiljenih načrtnih slogovnih predelav.)

 Žabji haiku tako ni podoba objektivno realističnega dogajanja v naravi, ki bi od slike splošnega prostora prešla na metonimično zaznan detajl, temveč je vsebina zaznana na dveh različnih nivojih, na objektivnem in osebnem, saj, kot pove Hasegawa v intervjuju (Wilson 2008), šele sopostavitev dveh različnih reči ustvari ma. Iz povedanega lahko izpeljem, da je pomembno, da v haikuju zaznamo tako objektivno kot subjektivno ali psihološko resničnost. Na nek način v tem vidim past ali pa rešitev, da se potrudimo, da v slehernem haiku z vsaj navideznim objektivnim realizmom kot bralci uspemo interpretirati v smislu dvodimenzionalnosti, tj. da eni od delnih slik pripišemo imaginarni izvor, čeprav sovpada z objektivno in kontekstualno predstavljivo stvarnostjo.

Navedeno delo:

Novak, Boris A., 2010: Spremna beseda v Osti, Josip. Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla. Maribor: Založba Pivec.

 Dodatno razmišljanje:

Hasegawa v intervjuju pove, da sam piše haikuje tako, da uživa v pisanju in ne sledi teoretičnim pristopom, niti ne skuša uveljavljati svojih zamisli in da je razvoj haikuja odvisen od inovativnosti samih snovalcev, ne pa teoretikov:

»Haiku theory is always in pursuit of haiku, not the reverse. There are many haiku poets who are bound up by fixed ideas about things. But, there are also many who are not. The latter are the ones who will seek out the right way from among various opinions. In any age and in any country, those are the people who will lead the way into the future.« (Wilson 2008)

Čeprav je presežna - prerezna ? – vrednost haikuja v sopostavitvi dveh različnih dimenzij, Hasegawa poudarja, da je presežni haiku tak, ki ga lahko razume kdorkoli, ne pa redki izbranci:

»A haiku that can be understood by only a few (in other words, a difficult haiku) is not a superior haiku. The idea of the 'discriminating few' seems rather odd to me. Even if someone can understand a difficult haiku, it does not necessarily mean that he or she is a 'discriminating' reader. On the contrary, I would consider such a reader strange indeed.« (Wilson 2008)

Po mojem mnenju Hasegawa stopa s to izjavo korak nazaj proti oženju haikujevskega kozmosa, saj poglabljanje v subjektivni svet tako rekoč nujno prinaša interpretativno bolj zapletene vsebine. Gilbert navaja več disjunkcijskih prijemov v sodobnem haikuju, pri katerih pomen ni razpoznaven v trenutku branja, ampak se interpretativno preliva iz branja v branje. V bralnem procesu bralec spoznava prejšnja zmotna branja, pomen haikuja pa je tako v gradnji in razgradnji pomena:

»There are layers of image‑schemas, each created by an active misreading. Experiencing the misreadings is great reading fun, creating a subtle nuanced humor, which does not diminish over several re‑readings — as habitual language expectations tend to reassert themselves strongly.« (Gilbert 2007)

Še komentarji:

 LEA: Je haiku slika trenutka? Jupiter: Verjetno je, vendar sodobni preučevalci te značilnosti ne izpostavljajo več na tak način. Nadomeščajo ga razmišljanja o različnih možnostih in interpretativnih vidikih »reza«. Npr. težko govorimo o trenutni zaznavi neposrednega dogajanja v haikuju francoskega japonologa in haikuista Alaina Kerverna (Gilbert 2007):

I shall help the dawn

give birth

to its colors

 Lahko si sicer predstavljamo, da je/bo pomoč pri rojevanju jutranjih barv ujeta v enem od trenutkov.

LEA: »Pred časom mi je eden izmed naših pesnikov in literarnih kritikov, na fb napisal o enem izmed mojih haikujev, da gre za halucinacijo.« Jupiter: Gilbert bi verjetno rekel, da halucinacija nakazuje mitsko predstavno razsežnost. Lahko zapišeš ta  haiku?

Lea: »Pri zapisu me bolj moti krajec prerašča potonike (da to vidim mora biti tema) in migrensko jutro.« Shadyyy: »Namreč če gre za zadnji lunin krajec, je lahko viden tudi ob 6h zjutraj, zato je ta zveza čisto možna.« Jupiter: Šlo je za poseben optični pojav in ne pravi lunin krajec, ki pa je bil »viden«. Ne bi mogel biti zadnji lunin krajec, ker je bil rastoč, ta pa je prvi in, ja, na nebu je sredi noči. Oba iščeta povezavo med slikama, v sodobnem haikuju pa iščejo, če sem prav razumela, bolj dimenzijsko razhajanje med sopostavljenima slikama.

Shadyyy: »Ampak kot že uredniki pogosto pravite, mora biti pesem oz. haiku napisan tako, da mora bralec takoj prepoznati povezavo oz. da razume, v tem haikuju pa je to malo težje brez videa … ampak haiku bi naj bil zapisan preprosto, torej da bi ga lahko razumel tudi vsak povprečen bralec in si takoj ustvaril sliko.« Jupiter: Hasegawa bi se gotovo strinjal. Menim pa, da se s preprostim izrazom in povprečnim bralcem bolj bližaš tradicionalnemu pojmovanju japonskega realističnega haikuja, za katerega so npr. značilne prepoznavne japonske kigo besede in jih tudi povprečni, preprosti Japonci pišejo kot del dnevne ali tedenske rutine in tako prispevajo svojo kitico k japonski kolektivni hiperhaikujski pesnitvi.

Shadyyy: »In ker še vsebuje migreno in halucinacije, kot si napisala, bi jaz ta zapis raje poimenoval psihogram ali celo brahek.« Jupiter: Verjetno lahko. Ali pač haiku: tudi Hasegawa piše tako, kot mu osebno ustreza …

LEA: »Zase mislim, da so moje slike veliko bolj produkt misli (če ne rečem še kaj drugega), kot posledica vida ali sluha, čeprav do prebliska pride, ko vidim, zaslišim, zaznam. To se mi dogaja odkar pomnim, iz časov ko še nisem znala pisati in nisem vedela kaj je haiku. Gre za neko stanje, neko trenutno dojemanje, ki udari.« Jupiter: Prav, tudi Bashô je tako delal.

LEA: »Torej čudovita slika, ki jo le beseda jutro "kazi".« Jupiter: Bilo je jutro. Je to preveč objektivno realistično? Izrabljeno?

LEA: »Megla pa bi naredila haiku povprečen in celo metaforičen, ker si ne morem predstavljati kako lahko vidim sliko skozi meglo.« Jupiter: Hm, ja. To je slika, ki je nastala v moji miselni predstavi. Zaradi zamegljenosti vidnega polja je bil recimo občutek, da je okrog mene »megleno jutro«, čeprav je, »objektivno gledano«, zijalo sonce.

samo en cvet / en češnjev cvet / alergija. Jupiter: dovtip ali reklamno geslo, težko pa si to trovrstičnico predstavljam kot haiku, mogoče bi bil: »natursenryu«

Uf, Jupi, tokrat pa si se res poglobila in analizirala variacije haikuja in njegov tako imenovani kozmos. Po vsem tem, kar sem prebral, nimam več kaj dodati, samo da jemljem nazaj vse, kar sem napisal, saj haiku očitno dovoljuje modernizacijo in subjektivni svet posameznika in tudi prav je, da  se spreminja, saj s tem nam omogoča večjo razsežnost pri pisanju le-tega.

Zanimivo mi je bilo brati vso to razlago, kajti omogoča vsem nam na portalu, da se iz napisanega naučimo česa novega in napredujemo. Hvala za poglabljanje.

Tudi sam sem velikokrat pisal haiku iz svojih misli, domišljije in ne iz tega, kar sem zaznal, videl, slišal in verjetno je prav, kakorkoli napišeš, pomembno je, da haiku začutiš. Tebi je to odlično uspelo in želim ti še več takšnih haiku-jev. 

Lep dan, shadyyy

SUPER ČLANEK!

  Od vsega mi je najbolj "sedlo" tole:

 Nujen je  korak nazaj proti oženju haikujevskega kozmosa, če nočemo, da nam haiku uide v "karkoli", samo da je napisano v treh vrsticah:

»A haiku that can be understood by only a few (in other words, a difficult haiku) is not a superior haiku.(haiku, ki ga je sposobno razumeti samo nekaj ljudi (se pravi težak, zahteven haiku, ni ne vem kako dober haiku!)" ... Wilson, 2008

:)

  Lp, lidija

Pozdravljena, shadyyy in Lidija, hvala za branje in odziv. Z napisanim prikazujem različne razvojne možnosti haikuja, ki gre lahko bodisi v smer "tradicionalnih" kriterijev bodisi v iskanje novega izraza (ki pa se zaradi (vsaj kontekstualnih) navezav na neke predhodne stopnje gotovo ne more izogniti hibridnemu značaju.) V vsakem primeru gre za raziskovanje slovenskega jezika, kolektivne mentalitete, pojmovanja stvarnosti in razvijanje osebnega izraza v projekciji na "nekaj", kar občutimo kot haiku.

Iz pedagoškega vidika se mi zdi dobro, da izhajamo iz "tradicionalnega" haikuja (prenesenega v slovenski kontekst) in potem razvijamo alternativne izrazne možnosti. (Nekaj takega kot pri likovni umetnosti: fino je, da najprej zapopadeš barvne odnose, praoblike in perspektivo,  potem pa se odločiš, da boš slikal samo črne površine ali pa s paintball puško ciljal platno.)

LP, Jupiter!

Hvala za oba komentarja, prvi je izjemen.

Žal, ga nisem uspela (še) dovolj dobro "obdelati", tudi zaradi svojega slabega znanja angleščine. Ob tvojem zadnjem komentarju sem sicer spoznala, da sem ga kljub temu prav razumela. Vendar si bom vzela še nekaj časa (počakam na prevod) preden odgovorim nanj.

Le o jutru, ne, v povezavi migrensko jutro sem ga prvič slišala/brala, torej ni izrabljeno. Nekaj časa sem se poigravala z mislijo na privid, a moram priznati, da je jutro veliko boljše.

Lp, Lea