(simon), ta zgodbica ali anekdota je osnova za upesnitev, pod zavihkom Pesmi pa se moram precej truditi, da bi jo ob ali mimo kriterijev, kaj je poetično, ugledala kot pesem. Razen da je umeščena v kontekst pesniškega portala.

Mogoče s tem iščeš, kažeš drugačna merila poetičnega. Razmišljam, da je sistemske spremembe nekako laže udejanjati na področju upodabljajočih umetnosti, lahko pa gre samo za moj predsodek ali zastarelo gledanje na sistem besedne umetnosti. Lep dan, Jupiter!

hvala za komentar! lahko se povsem strinjam, a če stvar zapišemo drugače, recimo približno takole?:

Pri malem aktu, 

zgoraj na podstrehi, 

smo imeli dostikrat priložnost 

videti lepo golo žensko. 

Na začetku ure, 

ko smo se pripravljali in se je ona slačila, 

je še lahko predstavljala 

predmet poželenja, 

potem pa, ko si se soočal z risbo, 

si na to pozabil.

(zdi se mi, da je narava pesmi prozaičnost in jo nima smisla spravljati v lirično obračanje besed in stavkov. bistvo je v tej preprostosti in neposrednosti zapisa, kot da bi pripovedoval šalo. katera oblika je boljša, pa ne vem)

lepo popoldne in večer,

Simon

He, Simon, dober poskus optične prevare. Ampak varovalna oblika ni dovolj:) Tudi če zastaviš prozaičnost kot bistvo te pesmi, še ne deluje prepričljivo. Lahko bi kakšen verz prebarval z belo. Spremenil postavitev elementov ...

Naj povem še jaz zgodbico ali anekdoto v zvezi z malim aktom (mogoče je bil tudi veliki akt). Pred davnimi leti sem se udeležila tečaja na ALU. Tudi mi smo imeli priložnost ves večer gledati sprva geometrična, potem tudi gola telesa. Enkrat smo upodabljali adama v davidovi pozi. Globalni proporci so mi šli kar v redu, zataknilo pa se mi je pri fizičnem atributu moškosti. Nikakor ga nisem mogla zadeti. Najprej je bil velik za prišiljeno konico svinčnika. Ko sem ga ošinila s pogledom čez pet minut, se je že kazal v novih proporcih. Nekajkrat sem ga zbrisala in na novo narisala, potem pa sem tisto reč pustila stati in se posvetila njegovim kodrom.

Dotično mesto na šeleshamerju je bilo precej zmahano, zato sem ga doma opremila z listom sobne rastline. Še vedno raste. LPJ

evo, vseeno je bilo vredno objave. morda sva pa midva skupaj marsikoga razveselila in nasmejala. hvala za svojo zgodbo. ni nič boljša in nič slabša od moje. take stvari je včasih treba deliti, zaželel sem si malce humorja.

pri ženskem modelu se ponavadi nič ne pozna, moški pa vse kaže, svoje razpoloženje in misli; proporci se hitro spreminjajo ...

ampak, a veš, kaj so profesorji vedno ponavljali:

"Model se mora premikati!"

:) lpS