Izpod tvojih prstov
kriči poletje.
Nikogaršnji zvok
ga ne more preglasiti.
Dviguješ prstanec
visoko proti nebu
in postavljaš meje
sivim obrobam vsakdana.
Dovoliš mi jesti
iz lonca,
ki je dolgo rasel
na tvojem hrbtu.
Dovoliš mi brati
rožmarin in pesmi,
ki dihajo na prisojni strani
tvoje goleni.
Trepetam kot
gola bilka sredi peska.
Pijem vodo iz očes,
ki vidijo dlje,
ko jih zaprem.
In veš,
prišla bom k tebi.
Šele takrat,
ko jih boš tudi ti zaprl.
Zanimivo, šele ko upognem vse prste se prstanec izpostavi, partnerja s prstanom skleneta zavezo, obljubita si, da se bosta sklonila ko bo to potrebno, verjetno se le tako da "videti dlje."
Ja, prstanec je namenoma izpostavljen in to si dobro videl. Včasih vidim dlje, ko zaprem oči in takrat lahko tudi dajem več. V smislu nematerialnega. Sebi in drugim.
Hvala za odziv!
lp, Essentia
Hvala Karmen!
lp, Essentia
tudi meni zelo všečna lp,
M
Hvala levček!
lp, Essentia
urednica
Poslano:
20. 06. 2014 ob 23:08
Spremenjeno:
21. 06. 2014 ob 14:09
Zaprte oči v tej pesmi - so izraz predanosti in zaupanja ali izraz navajenosti in utrujajoče bližine? - meni se zdi dobro, da se dvom zasidra tudi v bralca in ponovno preveri vsa znamenja, ki jih postavlja ob pot pesem. Čestitke,
Ana
Poslano:
21. 06. 2014 ob 01:30
Spremenjeno:
21. 06. 2014 ob 14:09
Pesnik zmore videti dlje. Ana, hvala za komentar in podčrtanko!
lp, Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!