Hm, res je dolga pot od mene do sebstva.

Ko me neka ideja prevzame sem podoben zlatosejalcu iz reke navdihov: eno samo zrno me navduši, nedosleden gladko prezrem, da je na situ ločevanj morebiti še kakšno zrno in vse skupaj vržem  v tok reke procesov, ampak finese so v potrpežljivosti,a ne ?

Menim, da sem kljub mnogim popravkom zbral nekaj zrn za dobro kolekcijo.

Hvala

Dolga je pot od jaz do mene :)

O da

Menim, da je pot krozna. Kar je cudovito. Ni zacetkov ali koncev, samo neskoncna piljenja krivin, skozi katere postajamo. In obstajamo. 

Minotaver je, kot bi danes rekli klonirani stvor, kajti Pazifa, žena kralja Minosa, se zaljubi v belega bika, ki ga Pozejdon kralju podari, iz te zveze s rodi Minotaver, ki ga zaprejo v labirint, a on za hrano zahteva mladenke in mladeniče.

Bik-sebični ego torej ždi v središču blodnjaka in terorizira srenjo. Ko se Tezej-osebni jaz odloči terorista pokončati dobi od Ariadne- višji jaz-duše, kraljeve hčere, katero ljubi, klobčič in meč in tako se zgodi odstranitev zgage.

No, arhetipska podoba je v sleherniku in vsak posebej mora opraviti s svojim pritlikavim in nadvse zahtevnim jazom.

Jezus na križu reče: "o bog zakaj si me zapustil", teh besed ne razume nihče, niti duhovniki, toda tistikrat Gospod izrazi totalno vesoljno zapuščenost, to je iniciacija-velika odpoved, ki vsakega čaka na poti k SEBSTVU. No, On čez tri dni z Vstajenjem doživi triumf.

Lucija hvala za branje in stik