Skozi prakorake snuješ vezi
in oddaljuješ zoranost.
Upiraš se končnosti zaledja,
tvoja voda brezbesedno
zvira tankost.
V sled svetlobe
blediš roko na steni
in besediš zametke jutra.
Ko dviguješ izraze
z jezika njegovega čela,
se umestiš v gnezda,
kjer so noči zaposlile
medzajetja soli
in skozi razprte pore
poletno nadvladaš začetkom.
Poslano:
10. 06. 2014 ob 18:42
Spremenjeno:
10. 06. 2014 ob 21:28
Začetki so vedno sled svetlobe ... in vedno so svetli ... :) Nekatera bitja in stvari so vsakemu/vsaki od nas svetla. Lepo je tako. :)
Poslano:
10. 06. 2014 ob 22:53
Spremenjeno:
11. 06. 2014 ob 17:37
Hvala vesolju in nam za nove začetke in svetlobo. :-)
In tebi, Lucija, za komentar. :-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!