Sloni so največje kopenske živali – bitja miru in bistrega razuma.
Imajo tako dober spomin, da se njihova znanja in čustva ne zameglijo
v pozabi dojetih dogodivščin. O tem jim starešine govorijo.
Lahko so ponosni, da se niso razvili brez iznajdljivega uma.

Izražene moči čutečih družinskih vezi, razkazujejo
pripadniški odnos do živih in mrtvih sorodnikov.
V skupnem boju za preživetje ni nobenih zamudnikov,
ko se razlegne dan za pogreb, se s smrtjo dolgo rokujejo.

Pod vodstvom najstarejše samice,
nihče v težave ne zabrede,
vse podprejene samice in mladiče
uspešno do cilja privede.

Črede včasih dolge daljave prehodijo,
od vode ust nikdar ne oddaljijo,
saj je na gromozanski apetit,
zaželjeno veliko vode popit.

Čeprav odrasli samci samotarsko živijo,
njihova bočna prisotnost otroke varuje.
Ko napadalci prežečo nevarnost priredijo,
posamezni slon grozeče otresa rilec in huduje.

Domačini se z njimi prevažajo,
velikani hlodovje iz gozda odvažajo.
Na njih pogrinjajo okrašene kose blaga,
slavljenje razveseli kozmologijo Boga.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim