Mišel Žafran, Lešim Narfaž

Mišel Žafran, Lešim Narfaž

Nekaj o meni


Vedno sem nasmejane in dobre volje. Če omenim prijatelje, me veseli pogovor z njimi, ko jih srečam. Rad pišem pesmi o raznovrstnih temah, odvisno od tega kaj začutim v srcu; še posebej rad rišem in barvam v abstraktnem stilu ter izdelujem kolaž.

 V Ekonomski šoli Celje smo imeli projekt moje pesniške zbirke Moj svet, ki je izšla 15. marca. 2012 (http://issuu.com/mojcaks/docs/misel-mojsvet?e=1430951/3445479). Sodeloval sem tudi pri Haiku-ju. Ena izmed mojih pesmi je objavljene tudi v knjigi Haiku 2011. To se pesmi, ki jih dijaki pišejo iz vseh slovenskih srednjih šol in gimnazij.




"Je pesnik tak, da mu ni vsak enak,

piše, riše sem in tja, da nastane pesmica".


(Napisala: nekdanja šolska osebna asistentka, Lidija Verstovšek)


Brišem, pobrišem, če kaj napačnega napišem ...


(Dodal: Mišel Žafran)

Tiskane objave

Leta 1997, pri 5 letih, nisem razumel, zakaj so v UKCL testirali moje zdravje in motorične sposobnosti. Hodil sem povsem drugače kot ostali;do tega spoznanja, so mi pomagale priti stopnice, ko sem opazil, da ne izmenjujem nog med vzpenjanjem, temveč se premikam samo z desnico naprej, kar je pomenilo počasnejše gibanje. Vrstniki so bili hitrejši od mene, toda ni me žalostilo, saj je bilo življenje vseeno zanimivo in razburljivo. Popeljalo me je v prihodnost risarske ustvarjalnosti, saj sem v otroštvu veliko risal. Od nekdaj, sem rad nakupoval vojačke in se z njimi igral na zanimiv način. Največ od vsega, pa so mi zelo veliko pomenile risanke, ki so bile čudovite v tistem obdobju.


Če sem se pretirano gibal, so me začela boleti meča, zato je šlo še samo po prstih, naposled pa me je tako utrudilo, da nisem več zdržal po konci. To se je redko dogajalo, tako svoboda gibanja, ni bila stalno omejena.


Doživel in občutil sem ogromno padcev, ki so se večkrat pripetili mojemu telesno oviranem mišičevju. Leta 2000, sem pred poukom, zjutraj doma hudo padel po stopnišču in to s takšnim sunkom, da sem komaj prišel do sape, pa še hrbtenica, je močno bolela. Na srečo ni bilo nič hujšega. Sestro Špelo, je zelo skrbelo zame, le koga ne bi, če bi se bližnjemu, kaj takšnega naredilo. Do 4. razreda OŠ, smo veliko preigrali med dvema ognjema. V tem športu sem bil zelo dober, celo tako zelo, da so se kljub zamudi k športni vzgoji, sošolci razveselili in ploskali, ko je na sceno vstopil lastni jaz. V glavi je bilo potrebno stuhtati taktiko, kako čim dlje ostati v polju. Izpeljal sem jo tako, da sem se skrival za soigralci, in če je bilo potrebno, tudi zvito izmikal. Enkrat sem prišel nasprotnemu strelcu, tako blizu, da je bilo med nama samo nekaj centimetrov razlike, vendar me ni opazil, zato pa je tudi lahko zadel v mojo glavo, po čisti nesreči. Zadel je cilj, čeprav nisem bil njegova tarča v tistem trenutku. Ne boste verjeli, odbila se je do stropa, kot da bi skočila na trampolin. Tudi tukaj niso bili izključeni padci. Ko se je žoga kotalila z nizko hitrostjo, in ker mi je bilo težko dvigniti nogo, sem v trenutku nestabilnosti, nerodno stopil na žogo, padel in si razbil brado do krvi. Šolsko osebno asistentko Lidijo, je bilo vedno strah, ko sem se pridružil igralcem v polju.


Doma sem se večkrat nenapovedano odpravil na sprehod po vasi. To kar se je dogajalo, je bilo zanimivo. Nekajkrat zapovrstjo, sem se udaril v levi gleženj in to ravno takrat, ko sem hotel prestopiti iz ravnine v klanec, na isti lokaciji. Ker se je rana obnavljala, se poškodba na nogi, ni zmogla zaceliti, zato sem dobil kremo za regeneracijo. Ob svojem hišnem ljubljenčku z imenom Čarli, sem se spotaknil na pasji verigi in cepnil s kolenom v betonski robnik.


Leta 2003, sem se v 10 letu starosti, že vozil z invalidskim električnem vozičkom, čeprav sem še stal na nogah, toda naslednje leto na morju, je bilo napredovanje bolezni že bolj vidno v vedno večji nezmožnosti hoje, tako, da se mi ni zdelo smiselno korakati. Bal sem se, da bi si zvil prste in neizogibnega padca na hrbet, ki je postal telesno šibkejši. Ko sem prišel domov iz počitnic, Doma dva topola v Izoli, me je pogum še spravil pokonci in mi podaril nekaj zadnjih moči, da sem previdno premikal stopala, toda po nekaj dneh, je zmanjkalo ravnotežja. Pahnilo me je v večno sedenje in ležanje.


Električni invalidski vozički, so postali zelo spodobni in tehniško učinkovitejši z uporabnimi pripomočki, ki rešujejo težave pri telesni drži. Kakšna smola, da je bilo obdobje, ko sem dobil to prevozno sredstvo, ko še niso izdelovali stranskih lokov in med funkcijami ni obstajal ležeči način. Zaradi napačnega sedenja, se je ukrivljala hrbtenica, nato so rebra začela pritiskati na pljuča, zato sedaj plitko diham. Včasih, se kakšen dan počutim po piratsko, saj noga drveni, kakor da bi bila lesena proteza. Z respiratorjem vsakodnevno, sproti odpravljam posledice pomanjkanja kisika, in se izkašljujem s pomočjo izkašljevalnika. Življenje brez teh dveh aparatov, si ne znam predstavljati, saj lažje razmišljam in spim. Poleg tega, vsak dan vadim dihalne vaje. Pred 4 leti pa je bila pesem čisto drugačna, saj je začelo z glavobolom in vročinsko nevihto. Občutek sem imel, kot da mi stiska možgane, da v njih ni dovolj prostora. Še dobro, da sem trmasto vztrajal, da moram na zdravniški pregled, če ne, bi šel kar rakom žvižgat. Ugotovili so, da imam prenizko koncentracijo kisika, in da težko izločam CO2 iz pljuč. Takrat mi je oteževalo življenje in pestilo dragoceno zdravje, sedaj pa je ravno nasprotno z veliko mero olajšanja. Lahko bi rekel, da sta mi pregled pri zdravnici in respirator, rešila življenje.

Ali ste prepričani, da želite ignorirati uporabnika?
Uporabnika ne boste več ignorirali. Ste prepričani?