Obračam misli,

izžemam iz njih prave črke,

da bi jih ti lahko prebrala,

a drsijo s tujega dežnika,

pod katerim stopaš na njih,

v čevljih obutih v nove korake,

ki se oddaljujejo.

Poberem najine usihajoče stavke

zdaj ohlapne kakor žice

razglašene in pozabljene lutnje,

nanje zaigram,

da odideš z glasbo,

kot si nekoč prišla,

ko sva pisali

prvo besedilo za neume

z ostrimi koti,

a dokler poješ, jih ne vidiš.

pi - irena p.