Od strahu me boli glava.
Bolijo me roke, bolijo me noge.
Hrbet se mi pospešeno krivi in sklepi mi pokajo
že ob misli, da moram zadrževati solze.
Oči mi lezejo skupaj in pogled na svet je zaradi
pokvarjenih brisalcev umazan,
zmanjkalo je tudi vitrexa.
Od sramu povešam glavo in zaman
vsak dan znova in znova iz Pandorine skrinjice
skušam potegniti upanje. V pasivnem
stanju nočem živeti,
tudi če sem deležna vse tvoje pozornosti.
Od bolečine se spreminjam v marmor.
Pod noge mi nosiš rože in prižigaš sveče,
glavo pa obrneš stran, ko te obtožujoči
pogledi in zaprta usta krivijo za ta nedeljski
ritual, ki ga opravljaš odkar me ni.

Si vsaj pred tem za kosilo jedel piščanca?

Anja G.