Hodiš po robu odklona,
ponavljaš presežena poglavja,
ostala je le prazna farsa
zahojenega življenja.
Nerazumna plat ravnanja,
abstraktne ideje in prazne
blodnje temačnih sil,
pusta verovanja.
Svet obstaja, ker si živ!
Kdo je kriv za to?
Do koga gojiš zamero?
Nihče ti ni po godu, trdiš,
da ta svet je zblojen!
Vsako novo priložnost,
v kali zatreš, jo zdrobiš in izžeš.
Zazri se v jutro dneva,
pozabi na zamere,
dovoli si, da z vsem tem
enostavno živiš.

nena