Takoj sem pomislila na teorijo superstrun.

lp, Essentia

Nekje med štopanjem do Restavracije na koncu vesolja se lahko na robu močvirja okrepčamo v gostilni, kjer izdelujejo domačo skuto in za desert strežejo izvrsten Quarkstrudel za predjed pa bivanjsko mozzarelo s strahom (recimo, da bo kdo odrezal pomen prvemu delu te postavke na meniju) in kjer vinska karta na srečo obsega dosti več kot samo črno in pa belo, izbrane vrste prav žarijo v multikromatičnosti okusov. Po degustaciji teh dobrot ji prištejem pet zvezdic, kljub res minimalistično odmerjenim količinam za pokušino. Pohvale pa seveda tudi godalnemu orkestru, ki dodaja nove in prav posebne dimenzije času preživetemu v tem prostoru. 

Essentia, hvala za povezavo s pramuziko. Bolj ko znanstveniki želijo razumeti mogočnost vesolja, bolj teleskope zamenjujejo z "mikroskopi" in kategorijami osnovnih čutnih zaznav. Še Quarkstrudel se dobi v več čudnih okusih :)

bp, ko sem razmišljala, da bi barjansko postojanko imenovala nekaj med "okrepčevalnico" in "restavracijo" (kar je sicer eno in isto, ne?), se je jeziček ustavil pri gostilni. Glede na skromno ponudbo gotovih jel verjetno čisto v redu.  Sicer pa, kot pravijo neki Švedi: Mindre smakar mer. Ko pa jo še zagodejo, zveni takole:

LpJ!

Zakaj nas tako potegne to veso(e)lje, da deluje nekako  pomirjujoče? Morda zaradi pravljičnosti samega miljeja te kratke pesmi, morda zaradi dikcije, ki je tako znana (črno ali belo) in zaradi neštevilnih možnosti interpretacije (kavo, vino, razgled, življenje ...) in zaradi antropomofrnosti dogajanja (gospod, gostilna) in nepomembnosti prejšnjih ali prihodnjih prigod. Kakorkoli, slike kar dežujejo pred notranje bralčeve oči. Čestitke,

Ana

Hvala, Ana. Tako interpretativno odprto sem si to pesem tudi zamišljala, bralec pa si lahko izbere tak scenarij, ki ga najbolj nagovori.

Lp, Jupi