Koga nagovarjam,

ko čutim, da me okruški nebes

s svojimi črepinjami praskajo po hrbtu?

Mar res pišem pesem

ko takole v odmoru med dihanjem in zaznavo

brez vesti

škripam s kredo po parketu

in puščam sledi ki jih razumem samo sama

(včasih, redko, še moja  žalost)?

Nebo me  lahko grablja po hrbtu samo,

če sem na vseh štirih in

se plazim po kolenih.

Vstala bi,

se pobrala na dve nogi

(tudi moji prapredniki so se)

nastavila bi podočnjake nebesom,

spregledala njihovo korozijo

in končno rekla

nekaj, kar bi opravičilo besedo.

Iz kože na kolenih bi izkopala kamenčke

vraščene v tkivo

še preden se vse zagnoji

in

ne bi dopustila da bi bili počelo

okamenitve.

Luči bi rekla sonce

in adijo patetičnemu objokovanju praznine.

Samo ...

ne vem, če bi to

zmehčalo vstop v pesem.

Lidija Brezavšček - kočijaž