Veličastna tuna,
večja kakor luna,
vodi ribjo vrsto,
pod gladino - prstjo.

Kot duhovi grejo,
ribe tja čez mejo,
kjer od dne ločuje,
noč se, ko žaluje.

Vse oči so sive.
Iste so. So žive?
Usta so odprta
nastežaj, kot krsta.

So zobje žebljički?
Da ni zob? Hudički?
Kaj potlej razmelje,
v duši vse veselje?!?

II.

Plava ribja truma,
žoga zanjo - luna,
spet je vsa igriva,
nič več starka siva.

Zvezde kakor kitke,
jo krasijo vitke,
riblji kralj vstane,
črto ji pokaže.

Kjer, če šla bo preko,
padla bo v mleko
zvezd in bo postala,
utopljenka zala.

Trebuh ji nabrekne,
luni, ko poklekne,
potlej - žoga stasna,
poje - a brez glasa.

Dviga se in pada,
polna zdaj, zdaj prazna,
kdaj pod njo priplava,
truma rib sanjava.

III.

Nosi jih in ziba,
riba ribo riba,
so plavuti ozke,
le oči so motne.

Nič ne vidi prva,
druga je že mrtva?
Ocean se ziba,
pod prstjo iz hriba.

Gor pa roža raste,
in nad njo oblake,
kdaj pa kdaj premakne,
riba, ko izdahne.

Potlej vsi, ki vejo,
iščejo, gor zrejo,
nekam kjer morda je,
vsa ljubezen - raje.

Včasih ko dežuje,
včasih pripotuje,
majhna kaplja sreče,
solz in teče, teče...