Na klopci, doli v parku sem sedela,
aprilski pelod vel mi je v oči,
nad mano breza tiho šelestela,
ječala kakor deva, brez moči...
Morda je čula zame, za gorje,
za stvar, ki strgala je grud dekleta
in v prah zagrebla mlado ji srce –
pa je ječala z mano – kot ukleta;
tak tihi jok mi je utapljal grlo
in slavci žvrgoleli so v odmev
in rekla sem, da dete mi je umrlo
pa je potihnil njihov sladki spev;
a v meni je ostal en spev gorja
in v žilah glasno butanje solza.

Mrož