Vlečem v neznano te misli,
mogoče v brezno,
ponavljajo se,
meljejo vsak dan,
nikakor ne stran,
ne vrag te noče odvleči,
ne treznost te noče odpeti,
ne jaz nočem odleti.
Slak te prerašča,
oh, plevel ti stari .
Enkrat pa le te jaz odstranim,
le orodje si poiščem,
pa takrat misli moje,
ne bojo več tvoje.