Slučajno je šel

mesec

po isti poti,

po kateri počasi

hodim sama.

Pomagal mi je

dvigniti se iz postelje,

me na daleč

prijel za roko

in peljal skozi

rastoči drevored.

Nikogar ni bilo,

le midva,

tako sem napol lebdela

in na drugi polovici

sledila belim žarkom,

ki so prihajali

iz temnega zvezdnega

neba.

Peljal me je okrog dreves,

me prav milo gledal

in na koncu

pripeljal nazaj,

me položil v posteljo

in mi dal

čudovite sanje.

Zaspala sem,

kakor otrok

mirno v zibki.

IŽ-lev