Rojen kot cekin,
obla, svetla, čvrsta celota,
se zakotališ po kolotoču
svojega nastajajočega
življenja
in vase kot v modle
za kekse nalivaš
sladko rumeno testo
tistih, ki ti zadišijo.
Z leti jih skuhaš,
opečeš in zahrustljaš,
da dobijo žlahtno skorjo
in ostanejo mehki v sredici.
Ne opaziš,
da se na nekatere že poseda
težak prah predolge tišine,
da izgubljajo lesk
in se drobtinijo.
Ko se skorja sesede
čez posušeno notranjost
in to, kar je bilo zlat medenjak,
izpade, opaziš votel model,
opaziš, da te nekaj manjka,
opaziš, da si na robovih
udrt in okrušen.
Tam luknja, tu jama.
Nazadnje si le še krajec
nekdanje celinke,
samo še izglodani mesec,
ki mu bo mlaj prav kmalu
do konca izrezal srce.
urednica
Poslano:
15. 05. 2014 ob 23:35
Spremenjeno:
15. 05. 2014 ob 23:46
Hvalnica luninim menam, hkrati prispodoba vzhajanja in minevanja, porajanja in izginotja - z izbranim besedjem sladokusno zdrkne v brlačev svet, da se po dolgem času spet zastrmi v luno in vase. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!