O čem naj pišem, ni navdiha,

ni v moji duši več prepiha,

ni sreča dana in ne vzeta,

strto srce zakrpala so leta.

Ni ljubezni, ki srce bi žgala

in mi hitreje kri pognala,

ni besed, ki bi solze skrile,

ker ni nesreče, da bi solze lile.

Kaj smisel je življenja brez viharja

in če ni v srcu gospodarja,

kaj naj počnemo brez čustev kupa,

brez evforije, panike, obupa?

In ni hudo človeku, ki trpi,

ni hudo temu, ki od sreče kriči,

najhuje je le praznemu živeti,

ki nezna z viharjem pesmi peti.

mancaplaninšek