Vsake toliko zaškripajo kakšna vrata

ki ločujejo mrtve od živih.

Ne z molitvijo

ne s preklinjanjem

in ne z rotenjem

se jih ne da podmazati.

Cviljenje nas zasleduje tudi ko se vrata zaloputnejo.

Nato pa neobčutno

kot olje iz venečih vrtnic

z ječanjem izzveneva.

Kadar smo dolgo med grobovi

z vsakim vdihom upogibamo ramena

da lopatice kar same od sebe

naredijo gomilo na hrbtu.

Z zlatimi črkami nas kličejo

okameneli glasovi. Vsi tvoji

in vsi moji so konec koncev naši

in mi njihovi

tu in tam

se nekakšna zona obesi na drhtenje kosti

kot pomanjkljivo oblečena plesalka

in popolnoma se zakrčiš

kakor drog, nezmožen

osvoboditi se stiska telesa

ki se kot kača ovija okoli njega

vse dokler se  v notranjosti nekaj ne razpoči

da potem niti ne veš več

ali tako zgrbljen

ti s solzami rosiš travo

ali trava z roso solzi obraz tebi

ne veš več

ali pod izruvanimi šopi trave iščeš

dotik pokopanega objema

ali sebe v objemu

pokopanega dotika.

***

Zvečer prižigamo sveče.

Avreola svetlega kroga obsije rožni venec.

Odštevamo molitve.

Polnost voščenega joka drsi z jezika

gladko kot odpuščanje. V nas dogori

tik preden se spojimo s temo.

V njej smo samo svoji.

Ob vseh svojih.

Lidija Brezavšček - kočijaž