Sprašujem se, koliko let imajo moje roke. Vsekakor manj kot jaz. Zelo primerno manj. Rdečijo se v roza. Če jih hočem zajeti, se modro izvijejo. Izvijačijo. Pobledijo za hrbet. Izvlečejo trebušast odgovor na zvezdnate poglede. V koraku z brezčasjem.

Vzamem jih v naročje in jih dajem jesti. Počasi odpirajo usta, zato ne hitim. Okusno se meša s pregrenkim. Slano s premalo zelene. Kmalu se nohti iz hvaležnosti zapodijo za mojimi mislimi. Pogledujejo proti oblačilom, ki se sušijo. Vrv.

Na poti k njej si požvižgavam obešenjaške pesmi in privežem vsako bilko, ki raste postrani.

--------

Danes se Jason smehlja. Če lahko tako imenujem izraz rahlo poševnih ustnic. S seboj ima zavoj. Ni ga hotel odpreti. Rekel je, da ga je vzel suhim velikanom. Premagancem. Dovolila sem mu k tebi. Bodi topla, verjetno ima prijazno presenečenje zate. Ko bo odšel, me pokliči. Radovedna sem.

Prikimaj za da in odkimaj za ne.

Prikimam.

Raztrga papir. Tresem se. Sleče svoja oblačila. Jaz sem že gola.

Te je strah?

Odkimam.

Naj te bo strah!

Prikimam. Tresem se.

Izvleče vrv. Mesnato ljudožerko. Debelo kot pokončnost jutra. Pravilno prepletena se je udomačila pri njem. Ne razmišljam.

Primi vrv. Se bojiš?

Prikimam. Tresem se.

Tako je prav. Dvigni vrv nad glavo in se obrni k steni. Skloni se.

Vem, da je Jason odšel. Še vedno si v kotu. Treseš se. Pridi, pomagala ti bom. Zakaj me nisi poklicala? In zakaj praviš, da ti je zapel pesem o Davidu in Golijatu?

Vesna Šare