Po cesti sto hiti ljudi,

sto iluzij potlačenih skrbi,

sto želja in upanj polni.

Kolikim se to izpolni,

kar je v srcu vzklilo,

je to pleve ali žito?

Sto duš hrepenečiš po ljubezni,

po pomladni sapi večni.

Si tudi ti med njimi?

Ali te je mraz obilni

prhnil tja in v zadnji klopi

iščeš utehe v želji zmotni,

da nekje je žarek večni?

Sprejmi to, kar ti je dano

posteljo iz ljubezni rož postlano,

toplo dlan, ki ti ponuja

obilo varnosti, topline in opoja.

Si morda potepuh v srcu?

V zarji jutranji vstaja iščoč novih poti

se na pot podaja.

vanda andolšek