Zamižim napol,
da vidim skozi zamaskirane poljube dneva
in skozi sajaste oči
žalostne kotičke gneva
na bledi poti do današnjih dni.
Da slišim žalostne akorde speva
izpete davno, ko jih še ni zlomil čas
seciram sivo miško v kletki,
njena bosa stopala in oblečen obraz.

Gledam počasi, da ne pečejo oči
od dima, ki zleze skozi špranje,
da resnice se ne zlijejo v laži
ko pogled prehitro zleze vanje.
Tiho tipajoča merim vzklike let
in štejem njihove tišine,
obračam list za listom
spet in spet
pogumno luščim bolečine.

Allegra