... Pretresljivo boleča. :( 

Vskočil pa ti je en škratek;

Nisi zajokal,,a vedno si bil.

Pravijo, da čas celi rane,

Lp ;)

Hvala za vaš komentar.

Pesem res gane in bilo vredno na njej še delati in jo izbrusiti, če je mogoče. Tukaj je le moj bežen pogled (mogoče je kaj koristnega in uporabnega):

Petnajst let je minilo,

a zdi se kot danes,

se upanje je prebudilo                                                 

in v hipu umrlo.

Rodil si se, sin moj,

da smel si umreti.

Še vedno te vidim,

še vedno te želim  

s poljubi buditi,

s pravljico v sen položiti.

Tako si bil majhen,

tako nebogljen.

Čeprav vedno mrtev

si zame bil živ,

nisi zajokal,

a vedno si bil.

Na grobu tem malem

zdaj rože cveto,

na spomeniku tvoje ime,

nikdar izjokano moje gorje.

Park zvončkov - sto duš,

sto upanj ugaslih.

Nešteto vprašanj 

v dno srca položenih

brez odgovorov 

prestreljenih.

Lp, Marko