Vse poletje so me De Bruynovi hranili z jagodami.
Zdaj so daleč. Kuga.
In v sosednji vasi je čudno tiho.
Niti ene same kočije, potujoče skozi drevored.
Vsepovsod sneg.
Očetje se praznih rok vračajo z lova.
O čem se vendar pogovarjajo?
Nad dimniki ni videti dima.
Tako toplo je bilo.
Jonathan je bos tekel po makovem polju
in me zadel s fračo.
Marie je zdravila mojo zlomljeno perut.
Na golih vejah
so mi zaledenele besede.
Še enkrat bi rada videla drsalce,
otroke z rdečimi lici, svečkami pod nosovi.
Ko le ne bi bilo tako hladno!
Za praznike so me vzeli s sabo
k teti Femke v Antwerpen.
Tako radi so imeli tisto čudno dišečo juho.
Zdaj poletim nad ogenj,
prodam življenje za iskre,
Flandrijo za paradiž.
Zdaj, zdaj se bodo odprla vrata
v poletje.
Sjajna pesma.
lp
Jagoda
urednica
Poslano:
25. 04. 2014 ob 22:03
Spremenjeno:
26. 04. 2014 ob 09:25
Pesem s ptičje perspektive ;) v prvoosebno pripoved se zgrinjajo podobe ljudi in barv, kot sneg na Flandrijo (lahko bi bila pa tudi kaka druga pokrajina, in vendar ima poseben, celo pravljičen učinek). Zanimivo tudi, da si izbrala različne pisave za spomine in doživljanje. Čestitke,
Ana
Poslano:
27. 04. 2014 ob 22:31
Spremenjeno:
27. 04. 2014 ob 22:32
Hvala, Jagoda in Ana, za komentar in za podčrtanko! Mi je res všeč, da so komentarji zdaj direktno pod pesmijo in ni treba več preklapljati.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!