Srhljivo slačenje, prispodoba za pesnenje, in vendar tu še bolj spominja na seciranje in zavedanje, da za izgovorjenim / zapisanim, ki ubira svoje poti, zazija praznina (razblinjanje). Je res sreča, če tisti, ki piše, sliši to iz drugih ust? Prepriča pa, čestitke,

Ana

Oh, ja ... dobila sem kurjo polt (morda sem samo preobčutljiva, a zadela me je) in uživala sem ob branju.

Čestitke!

Lp, Lea

Srečo sem omenila v kontekstu, da pesem, ko jo enkrat nekomu povemo, ni več naše doživetje, ampak postane obča, neke vrste informacijski, če gre za povzeto, ali kulturni, če gre za dobesedno ponovljeno, kapital družbe. Zato sem mislila, da je človek srečen, ko deli, in vendar je ob tem njega samega vedno manj. Kako težko je komu objaviti pesem, ki omenja ali pa ga le spominja na določen dogodek, je stvar posameznika - nekateri razkrivanja sebe ne marajo, drugi pa celo uživajo v tem ...

Skratka: hvala obema za mnenja in črtico. :-) Lep pozdrav!