kar pride

kot dih skalne razpoke

kot trepet pomladnega listja

izvije se iz morskega vala

in vstopi v čas

objamem njeno mokro

sveže telo

podarim ji svoje izbrane misli

vem

spretno jih bo sestavila

v najžlahtnejše besede

odhaja

v zvokih najzgodnejše zarje

brez besed

ker je že vse povedano

zapozneli koraki negotovosti

so glasni

a zmorejo le še odmevati

ostajajo sami brez moči

puhasto leti

v tavajočih temnih sanjah

da bi se

zapisana

ostro zarila

nekam v nas

nekam

v nas

Milan Novak