Prinesli so me na lopati,

na kateri so se držali ostanki blata

in nekaj koreninic,

ki so jih morali odstraniti,

da so mi olajšali zajemanje zraka.

Krilil sem z rokami,

ker je do mene prihajal

le zamolkel nič

in me zbadal v prsnico

kot neprekinjena črta.

Zavračal sem industrijsko

predelane izume

in bil vesel,

da z lahkoto razumem

poceni izlužene besede

dobro plačanih veleumov.

Ker sem bil brez ušes,

so me vlekli za lase,

dokler nisem tudi teh izgubil

in bil podoben starčku.

Pasel sem se s kepastimi zajci

in jim kradel osem peresne deteljice,

jih vlagal v herbarij,

ki ga je mati ob prvi priliki zažgala,

da bi upepelila izsledke mojih raziskav.

Prepričan sem bil, da je bil to vzrok,

da se je sreča tako dolgo

obirala in iskala mostove do mojih okončin.

Morda sem pritisnil na napačno stikalo,

ko sem hotel osvetliti temne prostore trebuhov.

Nekje sem (kot človek) nosil

krivdo, ki mi je upognila hrbtenico

do tal.

Takrat za Černobil niti vedel nisem.

Martina Pavlin-Essentia