Giselle odmakne pajčevino

in skozi zamegljeno šipo opazuje nizanje svilenih oblakov

le kaj bo prinesla sobota, se sprašuje

bom morala stopiti v kvadrat na Gornjem trgu

in prisluhniti žvrgolenju bičanja

ali bom v pepelu našla klice hrasta

Giselle se z nosom nasloni na šipo

trenutno ji ni niti do dihanja

želi si le, da bi jo nekdo objel

jo stisnil v prsno lupino in ji šepnil na ustnice

da bo sonce ponovno segrelo vrhove usihajočih smrek

tista starka bi jo morala ustreliti na licu mesta

in knjiga bi se razpršila v bisernost ozvezdja

a sedaj ždi sama v zadnjem nadstropju hotela Mirabel

in ne čuti ne stopal ne dlani

na kristalnem lestencu se kopičijo svinčene primesi

mešajo se z vonjem kuhane šunke, ki prihaja iz kuhinje

videla je Sofijo navsezgodaj, kako si sproščeno poje

in pripravlja drobtinice za velikonočni zajtrk

zamesila je sladek kruh

pri mesarju kupila kos šunke

v bližnji vasi je od prijaznega kmeta dobila hren in jajca

celo po sol je odpotovala daleč

tja, kjer se rojevajo soline

da naslika iskrene okuse

vsaj na velikonočno nedeljo

v upanju, da se prične bistriti

in bo po Gisellinih venah stekel baržunast dan

sheeba