In če v brezupu sem pričakovala,
da mi bo laže, ko ga mila smrt
zagrne in odene v beli prt,
sem ves čas samo sebe goljufala.
Ustaviti življenja ni mogoče
ne za sekundo, kaj za osem let!
Temà takrat objela moj je svet
in skoznjo blodil je zgubljen – moj oče.
Vse dneve, tedne, mesece in leta
sem plula le naprej – pač pod prisilo;
in vreme ves se čas ni spremenilo,
le jaz sem se postarala; iz cveta
je zrasel trpek sad in se posúšil
in zdaj gnijoča je tropina v duši.
Ta vmesni čas nikoli se ne vrne.
Kdo zdaj sem? Kaj sem sploh pričakovala?
Ves čas sem samo sebe goljufala,
da laže bo, kadar ga smrt zagrne.
Poslano:
18. 04. 2014 ob 01:48
Spremenjeno:
18. 04. 2014 ob 19:18
Aleksandra, lepa čustvena pesem.
Mnogih ni več, tistih ki so bili del nas, a moramo naprej.
Tako ti, tako jaz in mnogi.
Bodi lepo,
lepe praznike ti želim,
kljub vsemu.
hope
Hvala, Hope. Res je, kot praviš.
Poslano:
18. 04. 2014 ob 07:26
Spremenjeno:
20. 04. 2014 ob 08:55
Lepa rimanka o soočanju z izgubo, se pa sprašujem, če je zadnja kitica res potrebna, glede na to, da je skoraj vse isto povedano v prvi kitici? Ne vem, mogoče se motim, samo zanima me, če ti je zadnja kitica res tako pomembna? :)
lp, shadyyy
urednica
Poslano:
18. 04. 2014 ob 07:39
Spremenjeno:
18. 04. 2014 ob 13:03
Shadyyy, to ni navadna "rimanka" to je sonet +, ki ga je na portal pesem.si uvedla prav urednica Aleksandra Kocmut. Zadnja, priklopljena kvartina ni tam kar tako. Ne samo, da je potrebna, je nujna. Pa ne samo kot formalnost, pač pa kot prikaz bolečine ob izgubi, ki se vrača spet in spet in nikoli ne bo potihnila. Zato ponavljanje ...
LP, Lidija B
Poslano:
18. 04. 2014 ob 07:52
Spremenjeno:
18. 04. 2014 ob 13:08
Globoko dotakljiva. Vse dobro, S
Poslano:
18. 04. 2014 ob 07:58
Spremenjeno:
18. 04. 2014 ob 13:08
Hvala Lidija za pojasnilo, včasih me kaj zanima in pač vprašam :)
lp
urednica
Poslano:
18. 04. 2014 ob 08:45
Spremenjeno:
18. 04. 2014 ob 09:48
IN prav je tako :)))
Poslano:
18. 04. 2014 ob 12:15
Spremenjeno:
18. 04. 2014 ob 13:08
Vsi smo s tabo in v tem.
Poslano:
18. 04. 2014 ob 13:08
Spremenjeno:
18. 04. 2014 ob 13:38
Hvala vsem.
Shadyyy, kot že Lidija pravi, gre za prikaz ujetosti v krog oz. ciklično ponavljanje (bolečine) - ne le zadnja kitica, ki ponovi (oz. povzame) dva verza prve, ampak že sam začetek pesmi, ki se začne kakor na sredini, kakor da je bilo že kaj povedanega (In če sem ...). Tako kot bolečina žalovanja, ki - se zdi - nima ne začetka in ne konca.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!