Ko me ne boš več imel rad,

potem ne bom vedela h komu

naj še resnično molim,

h kateremu živemu človeku

naj  se zatečem v varen objem,

kdo mi bo obrisal obraz,

ko bodo tekle kaplje krvi,

ki bodo prozorne,

ker to je edino kar v bolečini

zmorem shlipat, izjokat,

izdati celemu svetu,

vsaj bližnjemu, ki usmerjene

poglede proti meni zadaja

kakor strupene tarče,

ki luknjajo do zadnje,

ko padeš pod streli

nekega tretjega indijanca,

ki verjame v svojo teorijo

me z njo muči in seje

strupenost, daje črne poglede

in mi nevoščljivo išče

pomankljivosti,

medtem ko iščem te,

med temi tujimi ljudmi,

ki so tako daleč,

kakor so fizično blizu.

Ostani.

IŽ-lev