Deblo si,

moja hrbtenica,

na  katero se naslonim

vsak trenutek,

ker sem veja,

ki rase iz tebe,

iz tvojega lubja,

čuvaš me

pred zvermi,

ki spodaj čakajo

in prisegajo,

da me bodo žive

požrle,

zato ker ljubim,

tebe in ljubosumno

me gledajo,

a še vedno me paziš,

da ne zdrsnem dol

me poteguješ gor,

mi nastavljaš še druge veje,

da se lažje oprimem

in ko se bodo zveri

naveličale,

potem pridem

k tvojim koreninam,

se jih dotaknem

in ostanem

nikamor več

ne odidem.

IŽ-lev