vodo sem pustil teči
in globoko dihal
da bi pregnal cvetni prah
da bi izbrisal odtis ustnic s kozarca
ekološko krizo sem pustil ob strani
pisarniške fascikle in kravate
z večno enakih obešalnikov
v zatohli omari
sem odrinil
prišli bodo sami nazaj
in se mi zgrmili na dlani
in jaz bom
morda
še vedno dihal isti cvetni prah
ki mi stiska trup
in prsni koš
da ne morem dihati
in počepnem v kotu
ko greš mimo in
se brezbrižno smehljaš
z vencem rož v laseh