živa meja med svetom
in labirintom besede
presečna intenzivnost
ko ležeš
s svojim telesom
k mojiim mislim
pozabiš ustnice
na porozni koži
val stegen
globin
ki nosijo sonce
pisanje
je gib
je vprašanje
iz popka življenja
se drobiva
v telo
Poslano:
14. 04. 2014 ob 14:33
Spremenjeno:
15. 04. 2014 ob 23:52
V pomladnem času se mi pesem bere kot prostor za krščanski, lahko tudi univerzalni - misterij žive meje, ki jo ljudje (po)ustvarjajo v prispodobi, v pesmi, v daritvi Besedi, v presečni intenzivnosti hostije, ki ne potrebuje drugega kvasa kot misel, da donosi in postane učlovečeni del celotelesa. Odlomek je v sebi zaključena celota. Čestitam,
Jupiter!
Poslano:
14. 04. 2014 ob 16:15
Spremenjeno:
20. 04. 2014 ob 17:46
Silvana,
hvala za branje, odsev nanj in seveda črtici. :)
Vse lepo,
Lucija
Poslano:
15. 04. 2014 ob 01:35
Spremenjeno:
15. 04. 2014 ob 23:52
še bolj mi je všeč, če združim prve tri in zadnje tri verze :)
lp, okto
Poslano:
15. 04. 2014 ob 12:34
Spremenjeno:
15. 04. 2014 ob 23:53
:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lucija Lotus Mlinarič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!