v kamniti postelji hraniva
praznino praznino praznino
za telo ki prodira v sežetih snopih
in prinaša balo jezerskih trav
zaris na omarici trdi v belo
masko z vztrajnostjo matere
z vztrajnostjo
ki umre tik preden vznikneš
da bi na gladini živega
prepoznal globinsko perspektivo
pod boke mi pogosto podložiš kravino
in s stereoskopskim črnilom zenic
vrisuješ pesmi v tuj mi obraz
pesmi
od desne proti levi ja
Leonardo vem
kaj hočeš
nočno omarico
prekriva ledena plošča
Zanimiv pristop!
LP, mcv
Skrivnostno, čarobno in značilno besedje, v mnogokrat obravnavani temi, a seveda zelo redko v poeziji ter simbolično prepletanje upodabljajočega in upodobljenega, matrice in odtisa, originala in replike ... nekakšen namišljen dialog, navržek, spogledovanje z umi in umetnostjo, ki deluje tuje in hkrati blizu, in kljub ledu (ki se na toploti tali) nikakor hladno. Čestitke,
Ana
Zanimiva in oblikovana na izviren način ! :)
lp, shadyyy
Talitha Jaguar, modricvet, shadyyy, najlepša hvala za odziv.
Ana, hvala za interpretacijo in dvojno.
Pa še lepe pozdrave vsem,
Jupiter!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!