Ni normalna glava,

brezvezne igre lezejo iz nje,

skozi luknje raste trava,

umazan hrošč vse okoli požre.

Izbruhane snovi ležijo,

vsepovsod jih tlačijo v kot,

mojih nočejo, svoje ljubijo.

Drobtine pobrane se zatikajo,

premetane nabirajo nesnago,

režejo, zbadajo, dihati ne dajo.

Ustavljen čas moči ponuja,

je dovolj, če solza svojo pot ubira,

bodo luknje zakopane,

sovražne pesti pospravljene?

Ni kraja, ne človeka,

vsi enaki,

eni skriti, drugi preglasni,

končati ne znamo.

pomladno_jutro9