Iz Jobove knjige (sonet)

Noč, kje si, večno temna in spokojna?

Te iščem kakor zlat zaklad 'zgubljeni.

Vročično kri prežema žolč rumeni,

se bije v duhu divja, težka vojna.

 

Zdaj ustnice so mehke, željne strupa

naj v goli vrat zagrize spolzka kača!

Meso trpinči v ranah se brezupa,

vsak vdih, izdih moj v moro se sprevrača.

 

V preblisku želja se rodi po luči,

po sončnem žarku, ki si me prisvaja.

Po grobu žeja duše več ne muči.

 

Že zarja rdeča nad obzorjem vstaja

zrak dihat' hočem s polnimi zdaj pljuči,

Gospod, približaj mi podobo raja! 

 

petja

petja

Poslano:
03. 04. 2014 ob 21:43
Spremenjeno:
06. 04. 2014 ob 13:01

Sonet je nastal v sonetni delavnici s pomočjo Lidije Brezavšček.

Shadyyy, tudi tebi hvala za pomoč.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

petja
Napisal/a: petja

Pesmi

  • 03. 04. 2014 ob 21:34
  • Prebrano 504 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 238.9
  • Število ocen: 6

Zastavica