Ko berem to pesem, me vedno znova spomni na Zajčevo pesem Črni deček. Ta odtujenost, osamljenost, ki se kaže v pesmi, je kar grozljiva na nek način.

Čestike, shadyyy

shaddyyy, iskrena hvala!

Širok pogled v notranje prostore samosti, razklanosti - samosvojosti. Šele ko se podamo v prostor, zaznamo, kako dolge so razdalje v človeku: hoja proti pozabljenemu Bogu ali Otroku, kakor želimo pogledati, je kot samotna hoja proti jedru. Občutja v dveh zaporednih pesmi (Jedra samote) se v mojem svetu povežejo z vesoljno poezijo Gregorja Strniše in privzdignjeno tujostjo subjekta pri Jožetu Udoviču. Čestitam za miniaturno pesem, ki v bralcu sproža globoke osebne odzive. LP, Jupiter!

PS. "Eferemid" Je mišljen prav tak zapis ali gre mogoče za zatipek?

Hvala tudi vam, spoštovana Jupiter!, kar zardevam ob primerjavah z velikani, ki si jih moja malenkost komajda zasluži, a so spodbuda za nadaljnje delo.

Pri naslovu gre seveda za zatipek, kar ni ubežalo ostremu uredniškemu očesu; tudi tu iskrena hvala za opozorilo, napačno razvrstitev črk pri priči popravim.

Vse dobro,

WA

... hm, naslova ne morem spremeniti... pravilno je seveda Efemerid.

WA.

Postavila črke v ustrezno zaporedje.

In dodajam, da ob naslovu, ki nakazuje zapis fizične urejenosti našega osončja skozi čas, še toliko bolj izstopajo praznina in jedra samote. So tudi ta že zapisana v efemeride? LPJ!