Ponoči sem te videla,

sredi teme si se pojavil,

kot odsev svetlobe

sem te takoj prepoznala,

vedela sem,da si privid,

iluzija, ki jo imam rada,

ki me pomirja

in prav vseeno mi je,

četudi se te ne morem

dotakniti, ker potem

izgineš, izgine tvoja slika,

ki lebdi poleg mene

in za katero vem,

da jo lahko samo gledam.

Včasih si žalosten,

redko vesel.

Na tnalo sva postavila

najine misli,

jih odprla kakor

svečano darilo,

da so vsi videli,

kaj sva si podarjala,

ker kar se vidi

in je vsem na očeh

včasih ni dobro,

včasih je dobra intima,

a kaj ko sva že odprla,

zdaj vedo vsi,

kar veva jaz in ti.

IŽ-lev