Ploščad tlakovana pred rotovškim mostom,
ki dih jemlje vsem domačinom in gostom,
tri dni komaj pred zapovedanim postom
na trg sam prijezdi razvajeni paž.
Šestnájst let ima tale zlobna pokveka,
meščane sovraži, se z vsakim prereka,
ga ni, da vanj dregnil ne bi, ni človeka,
ki pomnil ne bi tisočerih blamaž.

Tako poniglavec se v mesto prihuli,
že zjutraj pijan in smrdeč po čebuli,
z majoliko maha, na župnika tuli,
na kamnih granitnih razbije svoj glaž.
Lončarjevi ženi tri vrče raztrešči,
kdor videl ni, ne bi verjel stari vešči,
nič krivega konja zverinsko uklešči,
da zmoti z galopom menjavanje straž.

Vojakom razgrajanje ni več povšeči,
spogledajo se, kdo lahko ga prepreči,
še preden kdorkoli od njih, pa je k sreči
do paža pristopil čokat kočijaž.
Za uzdo močno proti sebi potegne,
da paž po nesreči se v vrat z bičem dregne,
potem zgrabi vajet, ob most jo zategne,
dve krepki klofuti da fantu križ kraž.

Molče se zazreta kot dva besna bika,
ljudje pa osupnejo, kakšna nalika,
enake oči, isti nos, dvojna slika,
kar grofa seveda postavlja na laž.
Saj večkrat zvečer je grofica zbezljala
čez polje in log, znajo reči zijala,
le kaj je na robu gozdiča iskala,
zdaj tukaj je mož, ki budil v njej je draž!

ficra_zom