TAJPAN IN AMIR
Ne vidiš moje duše,
pastir.
Včeraj mi je Amir,
tisti, ki razbija železo na našem gradbišču,
dal pol svoje paštete
in rekel:
jao, dušo bolna pseća,
káko si ti sam ...
Saj ne, da sem kdaj lačen,
samo moja duša je lačna.
Pa sem pojedel tisto pašteto,
že zato, da sem človeku (ki vedno izgleda nekam žalostno)
vlil malo veselja.
Moja duša je velika.
kot moje telo in rad bi ...
v zeleno pomlad,
v madžarske stepe
ali vsaj v Tivoli.
Pravijo, da jaz nimam duše
in da Amirjeva ne gleda pravih vrat.
Jaz in Amir veva,
kam pes taco moli.
Vrata najinih kletk so tako prekleto neprebojna.
Z ostjo si popraskala svetinje danasnje "cloveske" druzbe. Bravo! :)
Zgodbasta pesem, v kateri se zrcali današnjik, v katerem so mikro dejanja zdravilna, čeprav se sesuva svet, vrednote, tovarištvo, sožitje. Pesem, ki ne boli, a boleče razkriva trpkost bivanja na robu. Čestitke,
Ana
Poslano:
27. 03. 2014 ob 23:16
Spremenjeno:
30. 03. 2014 ob 11:53
tistemu ki mu ne priznavajo duše si jo ravnokar vdihnila.
Zanimivo, včeraj dopoldne je pred nekim cafe-barom v Gradežu, potekal pomenek s skoraj isto vsebino :)
Lp, Lea
urednica
Poslano:
28. 03. 2014 ob 09:21
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 10:28
Hvala vsem za opažanje ... Ja, Lea, saj vsak zdravo razmišljujoč osebek najbrž ve, da ima tudi pes dušo ... in vse živali, od netopirčka do slona ... Kaj šele pes ... Zato je verjetno, da bo ta vsebina še vzpodbujala debate. Živali niso "ustvarjene" za služenje človeku, so samo sobivanjci. Da o ljedeh, o Amirju, sploh ne izgubljam besed ... Sobivanjec ponižan v vlogo drugorazrednika, sužnja ... o tem še kdaj .
Lp, lidija
Poslano:
06. 06. 2014 ob 12:15
Spremenjeno:
06. 06. 2014 ob 14:44
Objavljena na FB strani moje knjigarne - Knjigarna Beletrina.
With credits and all :) :)
hvala :))
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 27. 03. 2014 ob 18:41
- Prebrano 1224 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 623.91
- Število ocen: 18