VINCENTOVA ROMANCA


Ljubim te, rumeno, ljubim.
Veje in rumeni veter.
Luna na polnočnem nebu,
nad vasico svetle zvezde.
S svečami na vrh klobuka

slika na poletnem polju,

koža in lasje rumeni,

oči hladno posrebrene.

Ljubim te, rumeno, ljubim.

Pod vrtinčastim so mescem

vse stvari zazrte v njega,

on pa kot, da jih ne vidi.

 

Ljubim te, rumeno, ljubim.

Ivjaste velike zvezde

pridejo za ribo sence,

ki odpira zori steze.

Veter tarejo ciprese

s trdim smirkom svojih listov,

gora, barabinska mačka,

ježi trnaste kakteje.

Kdo prišel bo? Kod prihaja?...

Na poletnem polju sanja,

koža in lasje rumeni,

o vlačugi z zlatim srcem.

 

Gospodična, rad bi menjal

svoje uho za vašo dušo,

svoje slike za vaš srček,

svoje barve za vašo kri.

Gospodična, ves krvav 

prihajam iz rumene hiše.

Ko bi mogla jaz, mladenič,

bi sklenila to pogodbo,

toda jaz več nisem jaz in

moja duša ni več moja.

Gospodična, naj dočakam

smrt, da častno me pobere,

z jeklom, če je le mogoče,

spod pa holandske prevleke.

Kaj ne vidiš, gospodična,

rane, ki na glavi zeva?

Tristo temno rjavih vrtnic

se ti dol po vratu plete.

Tvoja srčna kri prenika

in ti odišavlja ledje.

Ampak jaz več nisem ista,

duša moja ni več moja.

Pusti vsaj da grem na polje,

tja na zrelo žitno polje,

pusti, pusti me, da pojdem

na poljano to rumeno!

Na poljano v mesečini,

koder voda da odmeve.

 

Že odšla sta dva ljubimca

ven na polje v zvezdni noči.

Sled krvi ostaja zadaj.

Sled solza se zadaj vleče.

Trepetali so na strehah

lampijončki iz kositra.

Mlado zoro je ranilo

tisoč zvokov iz kristala.

Ljubim te, rumeno, ljubim.

Veje in rumeni veter.

Drug za drugim sta se vzpela.

Veter jima v usta nese

čuden priokus po žolču,

vonj bazilike in mete.

Gospodična, daj, povej mi,

kje tvoj grenki je prijatelj?

Kolikrat te je pričakal!

Kolikrat te, kože blede,

ognjenolas je čakal tam

za ograjo, med zelenjem!

 

Nad vodnjakovim obrazom

ziblje cipica se mlada.

Koža in lasje rumeni,

oči hladno posrebrene.

Nad gladino jo držijo

meščeve ledene sveče.

Noč postala je prisrčna

kakor trgec starosveten.

Vrata vlamljajo žandarji,

trezen ni od njih nobeden.

Ljubim te, rumeno, ljubim.

Veje in rumeni veter.

Luna na polnočnem nebu,

nad vasico svetle zvezde.

matej_krevs

matej_krevs

Poslano:
26. 03. 2014 ob 21:11
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 10:13

ROMANCE SONÁMBULO 
(Federico García Lorca) 
MESEČNA ROMANCA 
(prev. Alojz Gradnik) 
MESEČNA ROMANCA 
(prev. Aleš Berger) 
 
Verde que te quiero verde. 
Verde viento. Verdes ramas. 
El barco sobre la mar 
y el caballo en la montaña. 
Con la sombra en la cintura 
ella sueña en su baranda, 
 
Zeleno, ki te hočem zeleno. 
Zeleni veter. Zelene veje. 
Ladja na morju 
in konj na planini. 
S senco ob pasu 
ona sanja na balkonu, 
 
Ljubim te, zeleno, ljubim. 
Veje in zeleni veter. 
Ladja na širokem morju, 
na planini iskri žrebec. 
Na balkonu ona sanja, 
v pas se ji lovijo sence,

Zastavica

matej_krevs

Poslano:
28. 03. 2014 ob 10:02
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 10:13

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

matej_krevs
Napisal/a: matej_krevs

Pesmi

  • 26. 03. 2014 ob 21:04
  • Prebrano 737 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 218.77
  • Število ocen: 6

Zastavica