Par besed o zgodovini izgubljenih obrazov
z upanjem zakrpaš paravan
iz strgane obleke
si narediš
burko
potem pa v samici
skozi rešetke trepalnic
strmiš v pas
prilega se goli koži
samo še globočina vzdiha te loči
od zadnje luknje
da potem lahko izdihneš upanje -
je modri ogenj
ki te dvigne kvišku in
v hipu klone
da padeš kakor smrtoglavec
ki se vso noč poljublja
z neonsko svetilko
in zjutraj ves trd
obleži na pločniku.
Poslano:
26. 03. 2014 ob 21:05
Spremenjeno:
27. 03. 2014 ob 21:19
Tragično, ko zmanjka luknjic na pasu, še upanje izdahne ... kaj bi brez pesniške duše, ki se vedno znova polni z novimi vdihi ...
Ajd, bodi fajn, Breza!
Lp A
urednica
Poslano:
27. 03. 2014 ob 20:51
Spremenjeno:
27. 03. 2014 ob 21:19
zgodovina izgubljenih obrazov je najbrž tako obsežna, da je noben kronist nikdar ne bo mogel popisati, tudi če bi hotel. Par besed v pesmi, ki je pred nami, pa da vse izgubljene obraze na skupni imenovalec, njihov modri ogenj se (še vedno) nekje pojavlja, a vedno prehitro/v hipu umre in strmoglavec z njim.
Pesem v dovršenem izrazu in v maniri vzdiha (vdiha in izdiha) pove resnico o zatonu upanja, ki je sicer ena najmočnejših sil, a ima (lahko) strmoglav konec.
bravo,
lp, Lidija
Hvala punci :-))
lp, breza
Poslano:
30. 06. 2014 ob 11:33
Spremenjeno:
30. 06. 2014 ob 14:46
Iskrene čestitke za izbranko!
LP, mcv
Poslano:
30. 06. 2014 ob 15:16
Spremenjeno:
01. 07. 2014 ob 18:55
Čestitke! :)
Poslano:
30. 06. 2014 ob 18:39
Spremenjeno:
01. 07. 2014 ob 18:55
Tudi moje čestitke in lp, :)
Poslano:
30. 06. 2014 ob 20:23
Spremenjeno:
01. 07. 2014 ob 18:55
Se pridružujem,
moje čestitke, Senada!
Lp, Lea
Poslano:
30. 06. 2014 ob 21:01
Spremenjeno:
01. 07. 2014 ob 18:55
Čestitam Senada,
lp, Karmen
Hvala vsem skupaj, počaščena sem!
urednica
Poslano:
10. 07. 2014 ob 11:14
Spremenjeno:
10. 07. 2014 ob 11:17
Utemeljitev uredništva k izboru pesmi pomladi 2014:
Pesem
se bere med vdihi in izdihi, verzi so postavljeni v obliko, ki to
omogoča. V njej srečamo človeka. Vsi njegovi obrazi, ki so se izgubili z
obličja zaradi privajanja na življenje (dogodke, razmere, izkušnje), so
počasi zavrženi. Človek, ki se bori za preživetje. Ki vse manj vdihujue
in vse globlje izdihuje (in zateguje pas). Pesem prikazuje sodobnega
človeka (vsaj toliko, da že pozna neonske svetilke, to hladno zamenjavo
za toplo sonce), ki z zadnjimi močmi in voljo postaja moder – ne od
spoznanja, pač pa od mraza, odtujenosti, brezbrižnosti in pozabljenosti.
Pesem je krik k življenju, k ohranitvi vsaj enega (človeškega) obraza.
Konec pesmi nas postavi na realna tla, ob smrtoglavca na pločniku in
uprizori smrt upanja, v katero doslej nismo verjeli.
Čestitke!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 26. 03. 2014 ob 20:07
- Prebrano 3322 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 802.6